fbpx
Učinki dotikofobije so občuteni v celotni družbi: čutijo ga ženske, moški in otroci.
Moški na splošno v življenju trpijo zaradi pomanjkanja platonskih dotikov, ki jih potrebujejo prav tako kot ženske. Dejstvo je, da so ženske na splošno bolj odprte za fizični kontakt med seboj kot moški med seboj. Pa vendar lahko tudi ženske trpijo podobno ali pa vsaj občutijo posledice.
V evropski in ameriški kulturi moški večinoma ne zaupajo drugim moškim glede fizičnega kontakta, saj predpostavljajo, da moški vsak dotik dojemajo seksualno. Da se moški ne znajo fizično povezovati drugače. Da se moški ne znajo nadzorovati. Da so živali.
A moški si želijo dotika, pa so odrezani od njega. Rezultat je izolacija dotika. Pomanjkanje dotika in povezovanja z ljudmi pa povzroči čustveno izolacijo, ki se lahko konča v alkoholizmu, depresiji in zlorabljanju.
Izolirani so od človeškega fizičnega kontakta, ki dokazano zmanjšuje stres, povečuje samozavest in ustvarja skupnost. Namesto tega se sprehajajo v množici, sami in nepovezani.
Kolikokrat moški dejansko pokažejo naklonjenost skozi platonski dotik? Med moškimi? Pa tudi med moškim in žensko s katero niso v partnerskem odnosu?
Govorimo o pristnem telesnem kontaktu, ki ni samo hiter stisk roke, ki je oseben, spodbujajoč, vendar ni seksualen. Držati nekoga za roko, imeti glavo na njegovi rami, sedeti skupaj in čutiti udobje.
Nekateri moški se naučijo pomena fizičnega kontakta s svojimi otroci in sprevidijo dobrobiti, ki jih ta prinaša ter so ga pogrešali v življenju do tedaj.
A tudi nekateri starši prenehajo s fizičnimi kontakti že zelo zgodaj, saj so bili tako vzgojeni tudi sami. Prisoten je namreč vzorec, da je fizični kontakt primeren samo za dojenčke. A otrok še vedno odrašča – in kar naenkrat brez dotika, objema in podpore.
To povzroči veliko nesigurnosti. Počutimo se nelagodno, ne vemo, kako vzpostaviti fizični kontakt, kam dati roko, kako objeti, držati za roko…. Zato se temu raje izognemo. V šoli pa fantom ostane edini fizični kontakt, ko pride do pretepanja. Odlično, kajne?
Kontakt med moškimi je kasneje v življenju vedno le bežen; stisk roke ali trepljaj po hrbtu. Objemi so nelagodni. Trudimo se, da ne bi izpadli čudno in zato niti ne občutimo več nobene radosti v fizičnem kontaktu.
Ne samo, da moški ne zaupajo drugimi glede fizičnega kontakta, ne zaupajo niti sebi. Dotik je sprejemljiv le še za partnerja in pomešan s seksualnostjo. Tako se velika človeška potreba po dotiku osredotoči samo na eno osebo in velika odgovornost je prenešena le na to osebo!
Kako torej naučiti otroke, zakaj je dotik pomemben? Kako ločiti platonske dotike od seksualnih? Je vsak dotik vsaj malo seksualen? Kaj pa denimo Italijani, ki nimajo težav s tem? Se oni kdaj sprašujejo ta vprašanja? Verjetno ne.
Ker starši običajno prenehajo z dotiki, ko fantje dosežejo puberteto, kdo naj potem zapolni to vrzel? Dekleta v puberteti?
In tako fantje dobijo dve (neizrečene, a očitne) lekcije:
– Vsak dotik je seksualen.
– Najdi si dekle, če želiš dotik.
Kaj pa homoseksualni fantje?
Dotik se morda dogaja na igrišču, kjer se fantje ruvajo, odrivajo, zbadajo. Nežnosti ni več. Fantje, ki potrebujejo dotik, prenašajo svojo potrebo v agresivne fizične interakcije ali pa se znašajo nad dekleti, izgubijo zavedanje o nežnem, platonskem dotiku iz zgodnjega otroštva. Morda se tega ponovno zavedo šele, ko imajo sami otroke.
Nežen dotik ni možat, je tako sporočilo naše družbe. Moški ugotovijo, da je edini način, da dobijo fizično bližino nekoga ta, da si najdejo seksualnega partnerja.
Kaj nas učijo živali?
V domih za ostarele prakticirajo obiske psov, ki jih lahko starejši božajo in crkljajo. To dokazano pomaga pri izboljšanju zdravstvenega in čustvenega stanja. Tako moč ima namreč fizični kontakt med živimi bitji. In zakaj morajo to nalogo opravljati psi? Ker človek ni sposoben dotika. Ker nimajo vnučkov v naročju ali tople človeške roke, ki bi jo lahko prijeli. Zato, ker vlada prepričanje, da je človeški kontakt sumljiv, smo zadolžili pse, da opravljajo to terapevtsko delo in so oni tisti, ki odganjajo osamljenost.
Kakšni so torej najbolj pogosti razlogi, da se bojimo dotikov:
– Strah, da bomo izpadli seksualno neprimerni.
– Živimo v precej homofobični družbi, ki sumljivo dojema vsak kontakt med moškimi.
– Nočemo izpasti preveč nežni in tvegati status “mačota” in avtoritete.
– Nočemo tvegati občutka, da smo seksualni do drugih.
– Bojimo se zavrnitve.
Kako torej prekiniti dotikofobijo?
A temelj je v tem, da se nikoli nismo naučili nežnega platonskega dotika, ki predstavlja radosten medčloveški kontakt. Morda je edini način, da se zavemo vrednosti dotika, učenje z našimi otroci. Morda so to živali. Opazujte se, kaj vam dotik prinaša, kakšne občutke prinese in kako jih spreminja. Pridobiti je treba samozavest v dotiku, ki je ne boste nikoli izgubili.
Pozdravite svoje prijatelje, vnesti nekaj dotika v vaše odnose, počnite to odprto, samozavestno in radostno. Objemite in poljubite svoje otroke, dajte jim roko, ko gledate televizijo ali se sprehajate. In naj se ta kontakt nikoli ne konča. Ker si tudi vi želite, da bi vas nekdo držal za roko, ko boste stari in odhajali, kajne? Ker si želite, da bi vas, ko boste ostareli prijel za roko tudi človek, ne le kuža.
Počasi se bomo od-učili strahu pred dotikom v odnosih in vsakdanjih interakcijah. Naučiti se izražati platonsko ljubezen in sočutje skozi dotik je velika sprememba, ki jo družba potrebuje.
Fizično življenje na Zemlji potrebuje fizični dotik.
Povzeto po: upliftconnect.com
Share This