Nek mladenič je v parku prepoznal starejšega gospoda, ki je počival na klopci, pa ga je ogovoril:
»Pozdravljeni gospod, se me morda spomnite?«
Starec je odgovoril da ne.
»Gospod profesor, nekoč sem bil vaš učenec.«
Pa ga je učitelj vprašal: »O, lepo! Kaj pa sedaj počneš v življenju?«
Mladenič mu je odgovoril: »Tudi jaz sem sem postal učitelj.«
»Ah, kako lepo, torej imaš enak poklic kot jaz?«
»Tako je. Pravzaprav sem postal učitelj prav zaradi vas, vi ste mi bili vzor.«
Starec ga je radovedno vprašal, kako to misli.
In mladenič mu je povedal naslednjo zgodbo:
′′Nekega dne je moj prijatelj in sošolec prišel v šolo z lepo novo uro. Zelo mi je bila všeč in kar naenkrat sem se odločil, da mu jo nekako izmaknem.
Dejansko sem mu jo ukradel iz žepa. Kmalu zatem je prijatelj opazil, da mu je zmanjkala ura in krajo takoj naznanil vam, profesor.
Vi ste nato sklicali vse učence našega razreda in nas nagovorili:
»Temu učencu je danes med poukom nekdo ukradel uro. Kdorkoli jo je ukradel, naj jo prosim vrne.«
Nisem vrnil, ker me je bilo sram in ker sem jo takrat res hotel imeti!
Zaprli ste vrata učilnice in nam rekel, naj se postavimo v krog.
Rekli ste nam, da nam boste vsem preiskali žepe, enemu po enemu, dokler ne boste ure tudi našli.
Ob tem ste zahtevali, da vsi zapremo oči, in jih imamo ves čas, medtem ko boste preiskovali žepe, tudi zaprte! Ubogali smo in mižali.
Tako ste pretipali vsak žep in ko ste segli v mojega, ste seveda našla uro in jo vzeli.
Kljub temu ste nadaljevali s pregledovanjem preostalih žepov in ko ste končali, ste rekli: Sedaj lahko odprete oči, našli smo uro.«
Nikoli niste nikomur povedali, pri kom ste našli uro. Tudi meni niste nikoli nič rekli, niste me ne ošteli ne kaznovali.
A jaz sem vaše sporočilo povsem razumel. Tisti dan ste za vedno rešili moje dostojanstvo. Bil je najbolj sramoten dan v mojem življenju.
Ampak to je bil tudi dan, ko sem se odločil postati pošten in dober človek.
Po vaši zaslugi sem razumel, kaj mora narediti pravi učitelj in vzgojitelj.
Se spomnite te epizode, profesor?
Stari profesor mu je odgovoril: »Da, spomnim se te prigode z ukradeno uro, ki sem jo iskal po žepi vseh učencev, spomnim. Vendar, veš, v resnici nisem vedel, da si jo ti ukradel, ker sem med iskanjem tudi jaz zaprl oči.«
Če želimo nekomu dobro, če mu želimo postati boljša oseba, moramo najprej ohraniti njegovo čast in dostojanstvo.
Samo ljubezen do ljudi in njihovo sprejemanje takšnih kot so, ima moč ljudi preobraziti in oblikovati v zdrave, moralne in dostojanstvene osebe, polne samozavesti in življenjske radosti.
(prevod iz makedonščine, FB stran Dragi Anastasovski)
Share This