Kje se konča ljubezen in se začne bolezen?

Odvisnost od odnosov je med ženskami najpogostejša oblika zasvojenosti, pri kateri se za omamljanje zlorablja odnos. Najboljša »droga« so problematični odnosi, polni drame, strahu, nevarnosti, tveganja in sladkega upanja, kako bo vse trpljenje nekoč poplačano, ko bo On končno spoznal, kako velika je Njena ljubezen… Kje se konča ljubezen in se začne bolezen?

Zasvojenost je bolezen, za katero je značilno ponavljajoče se škodljivo vedenje – omamljanje. Zasvojeni se zaveda škode, ki nastaja zaradi bolezni na duševnem, telesnem, socialnem in duhovnem področju njegovega življenja, vendar je izgubil nadzor nad svojim vedenjem in z omamljanjem ne more prenehati, ne da bi doživel abstinenčno reakcijo. Ljudje so lahko odvisni od raznih snovi, ki povzročajo omamo, lahko pa se naučijo omamljati z določenimi postopki in rituali, s katerimi izvabijo izločanje omamnih snovi iz svojih možganov. Takšni postopki so: prenajedanje, stradanje, bruhanje, intenzivna telesna aktivnost, spolna vzburjenost, tveganje, sanjarjenje in podobno. Odvisnost od odnosov je med ženskami najpogostejša oblika zasvojenosti, pri kateri se za omamljanje zlorablja odnos. Najboljša »droga« so problematični odnosi, polni drame, strahu, nevarnosti, tveganja in sladkega upanja, kako bo vse trpljenje nekoč poplačano, ko bo On končno spoznal, kako velika je Njena ljubezen…

Od odnosov odvisna ženska se ne sprašuje, ali ljubi svojega odvisnega partnerja, ampak samo to, ali on ljubi njo. Ne sprašuje se, ali je srečna, ampak samo, ali bo on ostal z njo. Ne sprašuje se, kaj potrebuje, ampak ali je sposobna zadovoljiti njegove potrebe. Počuti se vse bolj izgubljeno, saj nič, kar naredi, nikoli ni dovolj. Misli, da je z njo nekaj narobe, ker ne more zadovoljiti partnerjevih potreb. Sovraži samo sebe, ker nima ponosa in se pusti izkoriščati. Ne zanima je nič drugega kot njuno razmerje. Čuti izrazito razliko med tem, kaj naj bi bila, in tem, kar je.

Zasvojenost z odnosi oziroma soodvisnost je ena od bolezni odvisnosti in ima vse do sedaj opisane značilnosti zasvojenosti: gre za ponavljajoče se škodljivo vedenje, omamljanje, za isti omamni učinek je potrebno vedno pogostejše ponavljanje in povečevanje odmerka, zasvojeni doživljajo ekstremne vzpone in padce razpoloženja, vendar škodljivega vedenja ne morejo opustiti, kljub temu, da poskušajo in si to želijo, saj so izgubili nadzor nad njim in je omamljanje postalo prisilno. Kadar se kljub notranjemu hlepenju ne omamijo, jim grozi abstinenčna reakcija.

Odvisnost od odnosov je vrsta zasvojenosti, pri kateri ljudje kar naprej potrebujejo potrditev pomembne osebe za to, da bi zmanjšali kronično duševno bolečino oziroma da bi se omamili. Ta oseba je lahko eden od staršev, otrok, partner ali avtoriteta. Posledica nezdrave potrebe po potrditvi je pretirana odvisnost od določenih ljudi, kar povzroči motnje v odnosih. Zaradi bolezenske potrebe po potrjevanju soodvisni pristajajo tudi na odnose, v katerih ne morejo zadovoljiti svojih zdravih potreb po človeški bližini, prijateljstvu, spoštovanju, zaupanju in sodelovanju, kar vse so sestavine zdrave ljubezni. Bolj jih privlači odvisniški odnos, v katerem lahko preigravajo svojo notranjo dramo o zapuščanju, nezaupanju, izdajstvu, ignoriranju, varanju. Takšne odnose imajo večinoma z drugimi odvisnimi ljudmi, saj so zaradi svojih posebnih osebnostnih lastnosti idealni partnerji zasvojenih ljudi. Zato včasih poenostavljeno pravimo, da so soodvisneži oziroma odnosni odvisniki družinski člani kemično odvisnih ljudi, na primer otroci in partnerji alkoholikov, saj je alkoholizem pri nas najbolj razširjena kemična odvisnost. V tuji literaturi včasih odvisne od odnosov imenujejo “odrasle otroke alkoholikov” (Adult Children of Alcoholics se imenujejo nekatere skupine za zdravljenje odvisnosti od odnosov).

Bolezen nastane zaradi specifične prilagoditve neustreznim razmeram v otroštvu in se manifestira večinoma v odraslosti v odnosih s soodvisnim ali kemično odvisnim partnerjem. Kljub mnogim skupnim lastnostim je soodvisnost različna od drugih zasvojenosti. Poglavitna razlika se skriva v tem, kakšno reakcijo potrebujejo zasvojeni od svojih partnerjev, da bi se dobro počutili. Vrste odvisnosti od odnosov:

Odvisnost od romantičnih odnosov, za katero je značilna preokupiranost z romantično vznesenostjo in čarovnijo zaljubljenosti. Zasvojeni kar naprej išče partnerje, s katerimi podoživlja bolj ali manj fantazijski odnos, navadno s tragičnim razpletom.

Odvisnost od specifičnega tipa destruktivnih odnosov (relationship addiction), ki se kar naprej ponavljajo, na primer z nasilnim moškim ali z alkoholikom. Zasvojeni razume, da mu takšen odnos škodi, a si ne more kaj itd.

Soodvisnost od spolno odvisnega partnerja, ki ima svoje posebnosti v tem, da se zlasti spolno vedenje v odnosu povsem podredi specifičnim spolnim potrebam partnerja in nadzoru njegovega vedenja. Spolno soodvisna žena poskuša kontrolirati seksualno zasvojenost svojega moža tako, da se z oblačenjem in vedenjem povsem prilagodi njegovi želji, ali pa gre v drugo skrajnost in se namenoma neprivlačno oblači in vede, da ne bi “rinil vanjo”. V obeh primerih njeno vedenje v odnosu ni izraz njene lastne osebnosti in seksualnosti, ampak je zrcalo vedenja njenega partnerja.

Zasvojenost z odnosi je drugačna od drugih zasvojenosti tudi po tem, da je v razviti obliki družbeno priznana in cenjena. Alkoholikova žena, ki vztraja ob svojem razčlovečenem soprogu “zaradi ubogih otrok”, bo v primerjavi z njim videti prava svetnica. Večina nepoučenih bo cenila njeno samožrtvovanje za višje vrednote, za ljubezen in za družino. Pri drugih zasvojenostih je razlog za zdravljenje navadno pritisk okolice, pri soodvisnosti pa tega pritiska ni. Soodvisni se odloči za zdravljenje šele tedaj, ko so negativne posledice njegove soodvisnosti ali partnerjeve zasvojenosti prehude, da bi jih mogel prenašati. Kadar so najbližji zasvojenega soodvisni, ves bolezenski pritisk prevzamejo nase. S tem zasvojenemu omogočajo, da se še naprej omamlja, in se hkrati z njim slepijo “Saj ni tako hudo! Treba je poskusiti še enkrat! S tem izražam svojo veliko ljubezen”, in” … ko bo on to razumel, se bo spremenil in vsi bomo srečni!”

Biti odvisen od odnosov ne pomeni biti odvisen od svojega moža, in ločitev od njega ni rešitev niti zdravljenje. Odvisnost od odnosov je bolezen tistega partnerja, ki je v odnosu z alkoholikom ali drugim manifestno odvisnim partnerjem videti bolj zdrav! Ravno to, da je v primerjavi s svojim partnerjem, ki pije brez kontrole, bolj obvladan in navidezno deluje v interesu družine, usmerja pozornost na partnerja-drogo. Pristajanje na boleč odnos pa v tem primeru ni izraz velike ljubezni, temveč neizmerne potrebe soodvisnega, da ima stalen nadzor in pobudo v odnosu.

Kljub temu, da o odvisnosti od odnosov oziroma soodvisnosti mnogo avtorjev piše že vrsto let, si še ni utrla poti do uradne medicinske klasifikacije bolezni, kar pomeni, da je zdravniki ne obravnavajo kot bolezen. Psihiatrija ima svojo klasifikacijo, a tudi tam je ni. Po opisu težav bi jo lahko uvrstili v “mešano osebnostno motenost”, pomanjkljivost take uvrstitve pa je, da ne upošteva dinamike zasvojenosti in zato ne more pojasniti vzrokov “čudnega” vedenja ljudi. Po dolgotrajnih prerekanjih so zdravniki šele pred kratkim priznali, da sta alkoholizem in kronična odvisnost od zdravil ali drog pravi bolezni, druge, zlasti nekemične odvisnosti, pa boste zaman iskali v medicinski klasifikaciji v poglavju o odvisnostih. Posledica tega počasnega prodiranja novih dognanj o zasvojenosti v uradno medicino je, da ljudje, ki imajo težave zaradi nekemičnih odvisnosti, še posebej pa zaradi odvisnosti od odnosov, ne vedo, kam bi se obrnili. Če gredo k zdravniku, jim bo predpisal pomirjevala in rekel, naj se malce spočijejo in se zberejo. K psihiatrom večinoma ne zaidejo, saj je njihovo vedenje problematično največkrat samo v najožjem družinskem krogu, sicer pa nimajo večjih težav. Še boljše, da ne gredo, saj bi si prislužili samo etiketo duševnega bolnika in dovolj receptov za pomirjevala, da bi jim grozila še zasvojenost z zdravili. Psihoterapevtov pa je pri nas zaenkrat zelo malo. O problemih odvisnosti od odnosov so še najbolj seznanjeni strokovnjaki, ki se ukvarjajo z družinskim zdravljenjem alkoholizma.

Doslej najboljši poskus, kako opredeliti zasvojenost z odnosi kot bolezen na klasični medicinski način, je delo ameriškega pisca Cermaka (1989), ki se zavzema, da bi uveljavljeni klasifikaciji dodali novo poglavje “soodvisna osebnostna motnja.”

Da bi lahko postavili diagnozo, moramo pri zasvojenem prepoznati štiri značilnosti:

-trajna odvisnost samospoštovanja od sposobnosti kontrole nad sabo in drugimi – navkljub resnim škodljivim posledicam (A),

-izpolnjevanje potreb drugih na račun zanemarjanja svojih potreb (B)

-tesnoba in težave v zvezi z bližino in ločenostjo pri postavljanju funkcionalnih meja (C),

– zapletanje v razmerja z osebnostno motenimi, kemično odvisnimi, drugimi soodvisnimi in čustveno nekontroliranimi ljudmi (D).

Zgoraj opisane težave pomenijo bistvo zasvojenosti z odnosi. Razen tega pa pri odvisnih od odnosov zelo pogosto opažamo naslednje lastnosti:

-pretirana uporaba zanikanja kot obrambnega mehanizma,

-zamrznitev čustev z občasnimi izbruhi ali brez njih,

-depresija,

-pretirana previdnost,

-kompulzije,

-tesnoba,

-zloraba snovi (kemična zasvojenost),

– je bil ali je žrtev ponavljajočega se telesnega ali seksualnega nasilja,

– telesne bolezni, povezane s stresom,

– ostaja v primarnem razmerju z aktivnim alkoholikom ali drugim odvisnikom najmanj dve leti, ne da bi iskal strokovno pomoč.

Zdrav občutek samozavesti je notranje izkustvo osebne dragocenosti in vrednosti. Odvisni od odnosov nima stika s svojim notranjim virom samozavesti, zato se počuti dobro samo takrat, kadar pri partnerju izzove zaželeno reakcijo. Kadar pa potrditve ni deležen, duševno trpi veliko bolj, kot bi v istih okoliščinah trpela zdrava oseba. Pred trpljenjem se skuša zavarovati s tem, da začne nadzorovati in manipulirati osebo, ki je vir njegove “droge”, z namenom, da bi mu bila nenehno na voljo.

Potreba po tem, da je partner (ali druga odnosno pomembna oseba) stalno na voljo in da ga potrjuje, vnaša v medčloveške odnose novo razmerje. Partner, ki je “droga”, se v takih odnosih počuti utesnjenega, nezadovoljnega in ogoljufanega, saj se mu zdi, da ga odvisni partner ne razume. Ne glede na to, kako se trudi, da bi izrazil svojo ljubezen in pripadnost, njegov soodvisni partner ni in ni zadovoljen, saj njegovega hlepenja po pozornosti, ljubezni in potrjevanju sploh ni mogoče zadovoljiti. Čez nekaj časa je partner sit nenehnega dokazovanja in si zaželi oditi kam, kjer bo bolje razumljen. To pa samo prilije olja na ogenj: ko odvisni partner začuti, da bi ga zapustili, se začne braniti na vse kriplje. Rešitev svojega problema pa si predstavlja v tem, da spremeni partnerja.

Posledica tega dogajanja so odnosi, v katerih oba partnerja trpita. Normalno bi bilo, da bi si želela partnerja tako pokvarjen odnos zapustiti. Vendar soodvisni partner ne more oditi, saj je odvisen od neprestane “doze potrjevanja”. Tisti drugi, ki je “droga”, pa bi načeloma lahko odšel. Vendar je v odnosih vedno tako, da se med seboj najdejo partnerji, ki imajo približno kompatibilne težave. Če ni ravnotežja, se odnosi hitro razdrejo. Če pa ima tudi partner-droga problem, potem nastane v odnosu zelo stabilno, vendar nezdravo ravnotežje.

Moten odnos do lastne volje, zmedenost identitete, zanikanje in nizek občutek lastne vrednosti predstavljajo sklop vedenj in stališč, ki so večinoma lastnosti vseh zasvojenih.

Vsi ljudje imamo potrebe, ki morajo biti izpolnjene, da bi se počutili dobro. Razlika med odraslim in otrokom je v tem, da morajo otroku v začetku drugi izpolniti njegove potrebe in se šele med odraščanjem nauči, kako si jih izpolni sam. Odrasli pa je sam odgovoren za to, da ve, kako bi dobil to, kar potrebuje, in tudi za to, da si pri tem poišče pomoč, kadar si potreb ne more izpolniti sam. Ljudje potrebujemo: hrano, bivališče, zdravstveno oskrbo, pozornost drugih ljudi, spolnost, denar. Nekatere naše potrebe lahko izpolnijo samo drugi ljudje (na primer potrebo po pozornosti in dotikanju), toda naučiti se moramo, da je naša odgovornost, da se zavemo svojih potreb in najdemo primerne ljudi, ki nam jih bodo izpolnili. Naučiti pa se moramo tudi, da v zameno izpolnjujemo, kar potrebujejo drugi.

Težave pri skrbi za to, kar odrasli potrebujejo in želijo, so posledica nizkega samospoštovanja. Kažejo se lahko na štiri načine:

Pretirana odvisnost: poznam svoje potrebe, ampak pričakujem in čakam, da mi jim bodo izpolnili drugi.

Anti-odvisnost: poznam svoje potrebe, a jih poskušam izpolniti kar sam in nisem sposoben sprejeti pomoči in vodenja druge osebe; raje se odrečem temu, kar potrebujem, kot da bi prosil za pomoč in se pri tem pokazal ranljivega.

Nezavedanje potreb in želja: kljub temu, da imam potrebe in želje, se jih ne zavedam; ljudje s to motnjo ne čutijo lakote in žeje, šele ko so zaradi dehidracije in hipoglikemije povsem izčrpani, se vprašajo, zakaj neki se tako slabo počutijo.

Mešanje med potrebami in željami: potrebujem nežnost in pozornost, pa si to potrebo poskušam potešiti tako, da si kupim vse, kar si želim (čeprav tega ne potrebujem in nimam denarja).

Soodvisni imajo osnovno strukturo duševnosti enako kot vsi zasvojeni. Samo vprašanje časa, okoliščin in nekaterih osebnih posebnosti je, katero drogo bodo izbrali za lajšanje svoje bolečine, ki jo doživljajo že od otroštva dalje. Nekje na poti odraščanja spoznajo, da se da povsem izgubiti tudi v preokupiranosti z drugo osebo. Tako močno se vživijo v druge ljudi, da pozabijo nase in s tem tudi na svojo bolečino.

Odvisnost od odnosov se lahko v nekem obdobju človekovega življenja kaže tudi v “acting in” obliki, kadar se soodvisni izogiblje vseh odnosov, saj bi se lahko počutil zavrnjenega ali zapuščenega. Soodvisni so prepričani, da ne morejo biti v razmerju z drugimi in se hkrati zavedati svojih potreb. Mislijo, da lahko izbirajo le eno izmed dveh možnosti: ali zanikajo samega sebe, da bi bil partner srečen, ali pa se prisilno izogibljejo drugih, da bi se zaščitili pred ranljivostjo. Vse ali nič!

Meje med ljudmi poznamo vsi, ne da bi se morali o njih posebej pogovarjati. Obstajajo nekakšna nepisana pravila, kje se končamo mi in kje se začnejo drugi ljudje. Meje so nevidne in simbolične “ograde”, ki ločujejo naš intimni, zasebni prostor, od prostora drugih ljudi. Imajo tri funkcije:

preprečevanje tega, da bi ljudje vstopali v naš prostor in nas zlorabili, preprečevanje, da bi mi vstopali v prostor drugih in zlorabili njih, meje pomagajo, da utelesimo občutek “kdo sem”.

Telesna ali zunanja meja: nadzira, kako blizu pustimo druge ljudi in ali se nas smejo dotakniti. Ljudem s soodvisnim značajem je zelo težko razložiti, kaj so to meje. Za lažje razumevanje si predstavljajte, da je prostor okoli vašega telesa omejen z nevidnim balonom. Kadar se drugi ljudje približajo vašemu zasebnemu prostoru, morajo prositi za vaše dovoljenje, pa čeprav samo s pogledom. Različnim ljudem pustimo različno blizu, prav tako pa je dovoljena bližina odvisna od okoliščin. Zunanja meja preprečuje, da ne bi mi sami neprimerno vstopili v prostor nekoga drugega.

Na podoben način seksualna telesna meja kontrolira seksualno distanco in dotik.

Težje pa je čutiti in razumeti notranjo mejo. Najbolje si jo lahko predstavljamo s predstavo o svetlobni krogli v središču našega telesa v predelu srca. Omenjena predstava je samo prispodoba, vendar pomaga ozavestiti meje, ker ljudje resnično čutimo, kot da naša najgloblja čustva, ljubezen, mir in empatija do drugih ljudi, izvirajo iz “srca” našega bitja.

Notranja meja omejuje duhovno jedro navzven, ščiti naše razmišljanje, čutenje in vedenje in jih ohranja funkcionalne. Zavedanje notranje meje nam omogoča, da prevzamemo odgovornost za svoje misli, čutenje in vedenje in jih ločimo od tujih, zato nehamo kriviti druge za to, kar mi mislimo, čutimo in naredimo. Omogoča pa nam tudi, da nehamo prevzemati odgovornost za misli, čutenje in vedenje drugih, in tako lahko nehamo manipulirati in kontrolirati ljudi okoli nas.

Čustvena meja pomaga, da ločimo med svojimi čustvi in čustvi drugih ljudi, da jih znamo izraziti na zdrav način in da prevzemamo polno odgovornost za svoje vedenje. V odnosu med soodvisnima partnerjema se pogosto zgodi, da on ne sme izraziti svoje žalosti (“Fantje ne jokajo!”), ona pa ne svoje jeze (“Ženska mora biti vedno mila in prijazna!”). Potem pa se zapleteta v spor in ona provocira njega, naj bi izrazil njeno jezo, sama pa je žalostna še zanj. Verjetno poznate, da je težko biti nevtralen ob hudo jeznem ali žalostnem človeku. Na ta način lahko drug ob drugem sprostita energijo “prepovedanih” čustev, ne da bi prevzela odgovornost za svoje vedenje. “Provokacija” pomeni, da misliš, da je nekdo drugi odgovoren za tvoja čustva, kar je znak nezavedanja čustvene meje. Seveda takega spora ne moreta razrešiti, pa tudi raziti se ne moreta, saj potrebujeta drug drugega, da preko njega lahko izrazita prepovedane dele svoje osebnosti.

Intelektualna meja pomaga, da podatkov iz zunanjega sveta ne sprejmemo kar tako za resnico, ampak jih prej uskladimo s svojo podobo o svetu. Omogoča nam tudi zavedanje, da ne moremo brati misli drugih ljudi in drugi ne naših, ter da imamo pravico nekatere svoje misli ohraniti le zase. V procesu vzgoje prepogosto prekoračimo intelektualno mejo svojih otrok in jim hočemo vsiliti lastno podobo o svetu ter odvzeti pravico, da mislijo s svojo glavo. Televizija in javna občila nasploh kar naprej prekoračujejo našo intelektualno mejo, posebno z vsiljivimi reklamami, z nasilnimi filmi in s poročili o katastrofah. Gledanje televizije je za otroka, ki še nima ozaveščene intelektualne meje, škodljivo. Ko bo odrasel, bo verjel vsemu, kar bodo rekli na televiziji, ne da bi zmogel presojati z lastno glavo.

Duhovne meje omogočijo, da proučimo možnosti svojega obstoja. Zaradi njih se zavedamo, da nismo samo telesna bitja, ampak da imamo tudi duhovno jedro in da se moramo vsak dan sproti odločati o smislu dogodkov v življenju. Omogoča nam, da se zavemo svoje sposobnosti, da ljubimo in da smo ljubljeni. Pomagajo tudi pri ustvarjanju odnosa s tistim, kar je večje od nas.

Nefunkcionalne meje

Človek, ki nima ustrezne predstave o svojih mejah, ne more dobro razločiti, kdo je on sam in kdo so drugi ljudje. Zato se ne bo znal ustrezno obraniti pred neposredno telesno vsiljivostjo drugih ljudi in dogajalo se mu bo, da ga bodo drugi ljudje zlorabljali ali kako drugače telesno izkoriščali, ne da bi se upiral. V skrajnem primeru se lahko človek, ki ne vzdrži več pritiska, ko zlorabljajo njegove meje, povsem “izseli iz telesa” in se vede, kot da se zloraba dogaja nekomu drugemu.

V družinah, zaznamovanih z alkoholizmom, je soodvisnost pogosta zato, ker alkohol močno vpliva na sposobnost čutenja meje. Ta učinek alkohola je splošno poznan in mnogi pijejo “za korajžo”, saj se opiti lažje vključijo v družbo. Alkoholni opoj jim pomaga, da jih ne prevzame tesnoba, ko začutijo meje drugih ljudi. Starši, ki imajo sami težave v zvezi z mejami, bodisi da so alkoholiki, ali pa soodvisni, ne morejo naučiti svojih otrok, kaj so zdrave meje in kako se zaščititi. Na ta način se motnja prenaša iz ene generacije v drugo.

Ljudje, ki so odraščali v disfunkcionalnih družinah navadno trpijo zaradi okvare meja, kar se kaže tako, da so bodisi nezaščiteni, ali pretirano zaščiteni. Disfunkcionalno starševstvo v otrocih povzroči nastanek štirih osnovnih oblik okvar meja:

– ni meja,

– okvarjene meje,

– zidovi namesto meja,

– premikanje od zidov k stanju brez meja in nazaj.

Ljudje, ki nimajo meja, nimajo občutka, kdaj jih zlorabljajo in kdaj so nasilni. Taki ljudje ne morejo reči ne niti se zaščititi. Drugim dopustijo, da jih izkoriščajo telesno, seksualno, čustveno ali intelektualno, ne da bi jim bilo jasno, da imajo pravico reči: “Nehaj! Nočem, da se me dotikaš!” ali “Jaz nisem odgovorna za tvoje občutke, misli ali vedenje!” Soodvisnik brez meja nima zaščite, nima pa tudi sposobnosti, da bi prepoznal mejo drugega človeka, kajti mejo drugega čutimo ob dotiku s svojo mejo.

Okvarjen sistem meja ima luknje. Ljudje s tako okvarjenimi mejami lahko včasih ali z določenimi ljudmi rečejo ne, postavijo meje in poskrbijo zase. Drugič in z drugimi ljudmi pa so brez moči in ne postavijo meja. Zanje velja zaščita le delno. Oseba lahko postavi na primer meje z vsemi drugimi, razen z avtoritetami, s soprogom, ali z otrokom. Ali pa oseba običajno lahko postavi meje, razen ko je utrujena, bolna ali se boji. Poleg tega se le delno zaveda meja drugih ljudi.

Sistem zidov je nadomestilo za mejo in ga najpogosteje naredimo iz jeze ali strahu. Ljudje, ki uporabljajo zid iz jeze, z besedami ali brez njih sporočajo: “Če prideš blizu, bom eksplodiral! Lahko, da te bom udaril ali vpil nate, zato se pazi!” Drugi se bojijo priti blizu, da ne bi sprožili njihove jeze. Ljudje, ki uporabljajo zid iz strahu se umaknejo od drugih, da bi bili varni. Ne gredo na zabave, ne postopajo okoli po sestanku, da bi malo poklepetali.

Dva druga načina sta zid iz besed in zid iz tišine. Oseba, ki uporablja zid iz tišine, utihne in ne oddaja energije čustev, enako kot ljudje za zidom strahu ali jeze. Oseba se izgubi v ozadje in začne opazovati, kaj se dogaja, namesto da bi sodelovala. Oseba, ki uporablja zid iz besed pa pogosto kar govori in govori, kljub temu da se nekdo drug poskuša vljudno vključiti v pogovor s komentarjem ali s spremembo teme.

Premikanje od popolne zaščite do nikakršne zaščite in nazaj se navadno dogodi, kadar soodvisni, ki uporablja zidove, tvega priti ven izza zidu in postati ranljiv. Nenadoma spozna, da je preveč ranljiv in brez zaščite, ker nima meja. Izpostavljeni soodvisnik izkusi bolečino ranljivosti in se hitro vrne za zidove, ki nudijo zaščito. Zidovi namesto meja sicer kar dobro zaščitijo, toda ne dopuščajo bližine in soodvisnik ostane izoliran in osamljen.

Večina zdravih ljudi se izogiblje razmerju s soodvisnim, saj se v takšnem razmerju počutijo nezdravo odvisni in vezani. Tako kot pred leti moderna računalniška igrica “tamagoči” tudi soodvisni kar naprej “piska” in zahteva, da se z njim ukvarjajo, sicer ne bo mogel živeti. Zanimivo je, da so izumitelji naredili pravzaprav elektronsko kopijo soodvisnika. Velika privlačnost te igračke za otroke in odrasle ter zasvojenost s to igrico, o kateri poročajo mediji, kaže tudi na razširjenost soodvisnosti in na sposobnost takega vedenja, da povzroči zasvojenost!

Če povezujete svojo vrednost z vedenjem partnerja, bi bilo najbolje, da bi si izbrali učinkovitega in uspešnega partnerja. Toda učinkoviti uspešni ljudje ne bodo hoteli prenašati bremena, ki jim ga nalaga soodvisni. Tudi če se bo na videz zdelo, da gre za iskren interes, zvestobo ali žrtvovanje, bo zdrava oseba kmalu spregledala resnico. Soodvisni v resnici sporoča: “Povej mi, kako naj se počutim in kaj naj naredim! Ko boš ti žalosten, bom jaz žalostna. Ko boš ti vesel, bom jaz vesela. Moj občutek lastne vrednosti je v tvojih rokah.” Le katera zdrava odrasla oseba bi hotela sprejeti tolikšno moč in odgovornost? Tako lahko soodvisni izbirajo partnerje le med ljudmi z zelo močno poudarjeno potrebo po tem, da bi bili videti dobri, in med le navidezno močnimi partnerji. Takšni so navadno kemični odvisniki. Zveza med kemičnim odvisnikom in soodvisnim se mora prej ali slej končati z velikim razočaranjem, v katerem bo soodvisnikov občutek lastne vrednosti popolnoma povožen.

Odvisni od odnosov se že zelo zgodaj zavejo, da je za njih partnerski odnos zelo pomemben, bolj kot za druge. Ko izbirajo partnerja, se posebno varno počutijo ob takem, ki ima sam probleme. Mogoče je alkoholik ali bo to šele postal. Mogoče ima nizek občutek samozavesti in samospoštovanja zaradi kakšnega drugega vzroka: nižje izobrazbe ali telesne hibe na primer. Mogoče ima značajsko napako, zaradi katere se ga drugi partnerji izogibljejo, na primer da ne drži dane besede.

Zasvojeni z odnosi se s partnerjem, ki mu je enakovreden po izobrazbi, družbenem sloju in ugledu, ne počuti dovolj varnega, saj čuti, da bi ga tak lahko zapustil, če v odnosu ne bo več srečen. Poišče si partnerja “z napako” in z njim ustvari boleč, vendar izredno stabilen odnos. Ob izbiri partnerja se mu napaka, ki druge potencialne partnerje odbija – recimo to, da je že poročen! – ne zdi dovolj tehten razlog, da bi zavrnil odnos. Hude značajske hibe se mu zdijo le lepotne napake, zanje najde tisoč razlogov in opravičil. “Saj ni mogel uspeti v družbi, ker ga mama ni imela rada in mu ni omogočala šolanja!” si misli in spregleda, da je partner len in da raje besediči po gostilnah, kot da bi dopolnil, česar mu starši niso nudili. “Moja velika in nesebična ljubezen mu bo omogočila, da bo razvil svoje neuresničene potenciale. Potem bo spoznal, kako je edinole moja ljubezen prava in me ne bo več nikoli hotel zapustiti!”

LITERATURA

Sanja Rozman, Zaljubljeni v sanje, Založba DAN, 1996.

Sanja Rozman, Peklenska gugalnica, Založba Vale-Novak, 1997.

Sanja Rozman, Sprememba v srcu, Studio Moderna, 2004.