fbpx

Med raznoterimi škodami, ki jih povzroča materialistično pojmovanje življenja, je ena največjih neprestani boj proti bolezni.

Vsepovsod naletimo na kar najobsežnejše ukrepe zoper bolezni. Tako rekoč pričakujemo, da moramo zboleti.

Ker mislimo neprestano na to, potem tudi zbolimo (to je posledica). Nikoli ne moremo z zunanjimi sredstvi preprečiti ali odpraviti bolezni, kajti vzrok bolezni tiči vedno le v mislih. Šele ko misli naravnamo na zdravje, lahko ozdravimo, drugače pa ne. Človek more v svojem življenju prejeti le to, o čemer misli, da bo prišlo, pa naj gre za karkoli.
Če se česa bojimo, mislimo, da bo prišlo do nečesa, česar sicer ne želimo. Torej je strah pred boleznijo najzanesljivejše sredstvo, da res zbolimo. Na vsem svetu ni zla, ki bi nas moglo zadeti od zunaj. Vsako zlo se mora šele ustvariti v naši lastni domišljiji. Zato se bojujemo vedno le zoper tvorbe naše lastne domišljije. Bojimo se samo strahov, ki so plod lastnega duha.
Strah pred nečim poraja občutek nemoči zoper to nekaj. Budi torej neko negativno predstavo, ki uresniči ravno to, česar se bojimo.
Primer: Iz knjig, od prijateljev (tako imenovana vidna dejstva) ali kako drugače dobi človek sliko o neki bolezni ali o kakem drugem zlu. Zaradi svoje nevednosti začne premišljati, da bi tudi sam lahko dobil to bolezen oziroma karkoli nezaželenega. Posledica premišljanj je, da se začne tega bati.
Na ta način nastane v človeku bojazen pred nevarnostjo, ki ga ogroža. Čim bolj se bori proti njej, tem hitreje se nevarnost pojavi. Boj namreč poteka vzporedno z bojaznijo, katere jakost je spet merilo za materialni prikaz negativne predstave bolezni ali drugega zla.
Čim bolj se bojujem zoper zlo, tem večje postaja. Nesrečo povzroči naše prizadevanje, da bi zlo preprečili. Nesreča nas doleti, kadar se trudimo za srečo. Človek, ki udarcem usode (neuspehom, boleznim, nezgodam) brez strahu in mirno zre v oči, razvija magično moč, ki vse te nevarnosti že v kali zatre. Noben strah ni utemeljen. Strah, ki nastaja iz popolne nevednosti, je človekov največji sovražnik in masovno osvaja svoje žrtve. Človeka, ki zaupa prihodnosti, ne more doleteti nič nezaželenega. Počasi, toda odločno, si duhovni način zdravljenja utira pot v zdravstvo. Ne bo več dolgo, ko se mu bodo morali umakniti vsi drugi načini zdravljenja. Že Kantov nauk o zanikanju občutka bolečine pri posebej disponiranih osebah je vodil do pomembnih rezultatov. Znana fakirja Taimu in To Rahma ter šlezijski rudar Diebel so se na primer dali ob najstrožjem nadzoru pribiti z žeblji na rokah in nogah na neko napravo. Z močjo misli so v najkrajšem času ustavili krvavitev in zacelili svoje rane. Te ugotovitve, ki skrivajo v sebi tudi skrivnost indijskih fakirjev, jasno in nedvomno dokazujejo, da zmorejo duhovne sile v človeku odločujoče vplivati ne samo na duševne, temveč tudi na človekove organske funkcije.
Kot logičen sklep sledi iz vsega tega možnost uporabe človeškega duha za zdravljenje psihičnih in organskih pomanjkljivosti torej za zdravljenje bolnikov. To spoznanje pa ni šele od včeraj ali od danes. Do tega spoznanja so prišli že pred tisočletji zdravniki svečeniki starega Egipta, stare Grčije, Asirije in mnogo pozneje Roger Bacon, Theophrastus
Paracelsus in drugi in ga smotrno uporabili za temelj svojega zdravniškega ravnanja. Šele pozneje je naraščajoča raba organskih in anorganskih zdravil začasno zasenčila tako ravnanje. Skozi stoletja pa so to spoznanje ohranili nespremenjeno zdravilci južnoameriških indijanskih plemen in šamani sibirskih praljudstev.
Pred tremi stoletji je prinesel Abbe Faria, vodja katoliških misijonov v portugalski Indiji, v Evropo znanost hipnoze, ki jo je prevzel od indijskih jogijev. Sam je sicer komaj ušel usodi, da bi ga zaradi črne magije sežgali na grmadi, toda znanje, za katero nas je obogatil, je prodrlo. Dva zdravnika, Anglež Braid in Francoz Eharcot s pariške Sorbonne, sta dosegla s tem novim zdravljenjem uspehe, nad katerimi je strmel ves medicinski svet.
Iz spoznanj o zdravilni vrednosti misli, pridobljenih s hipnozo, je nastala zdaj moderna psihoterapija, ki si je postavila za cilj, pustiti pacienta, da zavestno ozdravi z lastnimi duhovnimi silami.
Toda vsa ta spoznanja niso mnogo koristila. Spoznali so sicer, da duh dela čudeže, niso pa še vedeli. kako pacienta pripraviti do tega, da bi bile njegove misli vedno pozitivno usmerjene. Zato so se znova vrnili k materialnim načinom zdravljenja in spet zdravili z zelišči, zdravili in drugimi sredstvi.
Še vedno navdušeni privrženci duhovnega načina zdravljenja pa so trdili, da moramo verjeti, če hočemo ozdraveti. Današnji inteligentni človek pa vedno težje veruje.
Današnjega človeka moramo prepričati.
Da pa lahko koga prepričamo o primatu in zdravilni moči duha, moramo sami poznati zakone in način delovanja duha.
Teh zakonov dolgo niso poznali, zato je ostalo vse pri starem. Človeštvo je trpelo dalje, ker še ni moglo spoznati resnice.
Martin Kojc, Učbenik življenja 1938
Share This