Pameten človek ve, da je odgovoren sam zase.

1. pravilo: spremeni sebe, kajti sveta ne moreš! Če je kdo krut do tebe, moraš v sebi najti vzrok, zakaj je tak (npr. če kdo doživlja nasilje, je lahko to zato, ker ima v sebi globoke vzorce zanikanja samega sebe. To je človek, ki sebe ne ceni, ne sprejema – misli, da mora trpeti, da mora biti bolan, da nikoli ne more dobiti boljšega… Tisti, ki se obnaša nasilno, se le podzavestno uglašuje s podzavestjo prvega…)… PAZI – vse to se dogaja v naši podzavesti, zato nekdo, ki ni naredil nobenega koraka k odpiranju podzavesti, ne more v to verjeti, ker je popolnoma skregano z njegovo pametjo. Pamet takega človeka pravi, da so za vse njegove težave krivi drugi. Hej! človek, to so tvoje težave, zato ne krivi druge zanje. Poglej vase in našel boš vzroke za to. Nato se boš postopno spremenil in drugim na pamet več ne bo prišlo, da bi ti delali težave.

Ko spremeniš pogled nase, spremeniš pogled na svet in svet se spremeni. Dokler pa so v tebi občutki krivde, manjvrednosti in podoben balast, se ne bo nič spremenilo, samo še slabše bo…. poglej vase in spremeni odnos do sebe in ljudi okrog sebe….odkrij sebe, začni delati na sebi, spreminjati vzorce, vplivati na sedanjost, meditirati,… pa se bo res spremenilo. Če pa tega nočeš, bo vedno slabše. In tako vedno tudi je – kako kdo izbere in kakor kdo naredi. Pomoč ne pride sama od sebe, treba jo je zahtevati in sprejeti,…

.. Vedno moraš ti sam nekaj narediti!

2.pravilo: ničesar ne moremo prehiteti, dokler ne obvladamo ravni, na kateri smo. S tem ima večina ljudi težave, kajti mnogi bi radi na hitro rešili probleme. No, taki v resnici sploh ne vejo, kaj so problemi. Kajti ko jasno veš, da ne moreš niti trenutka živeti po starem, boš lahko nekaj spremenil. In kdo lahko tvoje življenje spremeni? Ti sam! Drugi ti samo pomagajo. Na splošno ljudje zelo radi tarnajo, toda če bi njihovi problemi res bili tako veliki, bi storili vse, da bi ozdraveli, tudi v Ameriko bi šli, prodali avto in še kaj. In potem bi tudi razumeli, da se čudeži dogajajo zelo redko, tako da nanje sploh ni treba računati. Treba pa je pravilno delati na sebi in čudež se bo nekega dne zgodil – postopno, tako da komajda opažaš.

3. pravilo: vse težje zmoreš sam, zato poišči strokovno pomoč in se uči pravilnega sodelovanja in bivanja s svojimi bližnjimi. Vsak najde tisto, kar hoče ali pa nič, če noče. S pomočjo laže rešuješ težave… ki jih seveda še vedno moraš rešiti sam, odgovornosti prelagati na drugo ali tretjo osebo ni rešitev (to se npr. dogaja v ljubezni; pari se znajdejo skupaj, da bi od drugega dobili tisto, kar jim manjka – to je ljubezen. Ker pa ti nimaš ljubezni, po zakonu ogledala tudi tvoj partner nima ljubezni, torej si našel v drugem samo lastno bedo in praznino). Če hočeš, da te bojo drugi imeli radi, moraš zadevo obrniti: najprej ljubi sebe, da boš lahko ljubil druge in šele potem boš dobil ljubezen od drugih.. Ljudem manjka velika mera samostojnosti. Če ste že skupaj, bodite skupaj zato, da drug drugega spodbujate k večji svobodi in samostojnosti in ne k odvisnosti. Bodite skupaj zato, da se učite drug od drugega in postajate vse močnejši in popolnejši v sebi. Najprej morate postati inteligentni, samostojno razmišljujoči. Učite se iz svojega življenja in odkrivajte napake. Spoznali boste kup neumnosti, ki jih živite in jih živijo drugi. Ne ponavljajte napak drugih. Če pa že, se lahko le od tega česa naučite.

Naslednje pravilo: pojdi v naravo, gibaj se, meditiraj, …

Poznaš občutek, ko si s seboj zelo nezadovoljen? Ko samega sebe ne preneseš in ti po glavi rojijo misli in besede: “Zakaj sem tak/takšna? Zakaj se to meni dogaja?” In po desetih vprašanjih prideš do zaključka, da ni čudno, da me nihče nima rad, ker sem skupek nesposobnosti, ker nisem tak, kot bi moral biti…

In kakšen bi moral biti? Ja, seveda – lep, postaven, pameten, izobražen, bogat, prijazen, komunikativen, ambiciozen, vesel… . Ali bi bil res zadovoljen s seboj, če bi bil vse to? Potem bi si želel še drugih stvari, kajne? … In tako se lahko vrtimo v začaranem krogu obtoževanja in objokovanja sebe in svoje okolice za naše nezadovoljstvo s seboj.

Vprašaj se: “Ali lahko pričakujem, da me bodo drugi imeli radi, če samega sebe nimam? Ali me lahko drugi cenijo in spoštujejo, če samega sebe ne? Kako si bom poiskal primerne prijatelje, če ne vem, kaj sploh potrebujem, ker sebe ne poznam dovolj in nenehno težim k temu, da postanem nekdo drug?”

Vsak od nas nosi v sebi velik zaklad, ki mu ga je dalo življenje. Mogoče v tem trenutku tega zaklada ne najdemo, toda zagotovo je tam. Vsak od nas ima svojo knjigo življenja, v kateri je zapisano njegovo otroštvo, njegova mladost, intimni trenutki veselja ali žalosti, krivice, ki so nam bile storjene, žalost, ki jo nosimo v srcu, radost, naše želje, klic po ljubezni in še mnogo drugega. Velikokrat ne vemo, kaj s to knjigo početi in radi bi jo odvrgli, zamenjali ali izbrisali vsebino z njenih strani. Vendar nam je bila ta knjiga dodeljena v pomoč, da pridemo do našega zaklada. To je naš zemljevid. Ko se odpravimo na izlet v neznani kraj, si najprej ogledamo na zemljevidu, kako priti do tja, in si vtisnemo v spomin zanimivosti in točke, ki nam pomagajo pri tem, da kraja ne zgrešimo. In tudi če ga zgrešimo, nam nič ne pomagata panika in jeza. Takrat je zelo pomembno, da še bolj usmerimo svojo pozornost, da ugotovimo, kje smo napačno zavili, pogledamo še enkrat na zemljevid in se potrudimo, da pridemo do cilja. V tistem trenutku ni najbolj modro, da bi zemljevid odvrgli od sebe.

Podobno se dogaja z našo knjigo življenja. Trenutek, ko nekaj naredimo slabo, še ne pomeni, da si s tem ne moremo nič pomagati. Prav tisti trenutek je pomemben, da se poglobimo vase, da poskušamo priti do skritih občutkov v nas samih, do tihega glasu, ki nam bo pomagal spoznati, zakaj je bilo to dobro, kaj smo s tem spoznali o sebi ali drugih. In ko bomo nekaj časa vztrajali ter pozornost usmerili v opazovanje sebe in ne v obtoževanje za pretekla dejanja, takrat se čarobna palica našega srca dotakne nas samih.

Spoznanja, do katerih pridemo z opazovanjem sebe kot človeka, ki dela napake, da se iz tega nekaj nauči, so tista, ki nas vodijo k razumevanju sebe. Poskušajmo izkušnje iz knjige življenja uporabiti za našo rast in sprejemanje sebe, kajti to je njen namen. Naj bodo izkušnje iz naše preteklosti vzpodbuda na poti samorazvoja….

Vsak začetek je težak, toda pot k sebi je tlakovana iz prijetnih in neprijetnih trenutkov, ki zahtevajo pogum in željo po spremembi. Da bodo težji trenutki postali lažji, si vzemimo čas, da prisluhnemo glasbi, za sprehod v naravo,… in si tako širimo in osvetljujemo pot k sebi. V teh trenutkih bomo začutili, kaj potrebujemo, kaj želimo, in spoznali bomo dragocenosti, ki jih nosimo v sebi, in zaradi katerih smo lahko prepričani, da smo vredni lastne ljubezni.

(avtor  neznan)