Športniki si dandanes pogosto poškodujejo kolenske vezi ali pa Ahilovo tetivo. Prva pomeni premajhno pripravljenost biti elastičen v sprejemanju skromnejših dosežkov. Taki ljudje vidijo v nevrhunskih dosežkih poraz in celo ponižanje. Natrgana ali pretrgana Ahilova tetiva, pa tudi vnetja le te nakazujejo konflikt s skokovitim napredkom, z odrivom na višji, boljši položaj. Velikokrat gre za nekontrolirano ambicioznost, ki dela človeka neučakanega, in za integralno nedoraslost za položaj, ki ga človek želi doseči. Naučiti se mora ponižnosti in preprostosti sprejemanja povprečnih dosežkov in položajev.
Težave z gležnjem so značilne za človeka, ki se prehitro, neprevidno v nekaj podaja, ali pa nepremišljeno odskoči iz trenutnega položaja. Tak človek se ne zna in pogosto tudi noče ustaliti in umiriti, ampak se stalno premika, čim je potreben kak napor ali kako sodelovanje. Za te ljudi bi lahko rekli, da so preveč radovedni, obenem pa premalo pripravljeni pognati kje korenine, se ustaliti. Situacija jih zato včasih izvrže kot nezanesljive in tedaj »trdo pristanejo«.
Ljudje, ki imajo težave s kolki, v življenju zelo težko napredujejo na boljše, čeprav imajo po tem veliko potrebo. Napredek jih stane preveč napora, premikajo se tako težko, kot bi bili »zarjaveli«, vendar pa zavest o tem izrivajo v nezavedno. Njihovi nazori so preveč leseni, ne morejo zapopasti nekaterih principov, ki bi jim »pota zgladili«. Marsikaj delajo na silo, in so včasih podobni ljudem, ki potiskajo reko. Ne znajo videti, da prave rešitve nastajajo v miselnem in duhovnem območju, boje se torej notranjih korakov. Njihova zunanja aktivnost je prevelika, notranja premajhna. Na zunaj so skoraj vedno preobremenjeni, ker vidijo vse preveč samo zunanja pota do blagostanja. Telesno morajo več počivati in si dovoliti veliko več notranje širine in gibljivosti.
Težave s togim, zatrdelim in bolečim križem imajo ljudje, ki mislijo da je dovolj, da »vztrajno in potrpežljivo prenašajo svoja bremena«, svoj »križ«. Toda njihova bremena pogosto nikomur in ničemur ne služijo, ali pa bi bilo treba z njimi ravnati veliko bolj iznajdljivo. V njihovi življenjski drži je pogosto nekaj trmasto mazohističnega, ali pa jih muči eksistencialni brezup, ki jih krivi in tlači. Mnogokdaj se žrtvujejo za druge, vendar brez prave svobode in veselja, zato se jim energija ne vrača. Ne znajo se odpočiti. Bolečine v križnem delu so značilne za togo (ne)odzivnost na okolico, v vratnem delu pa za pomanjkanje notranje opore in poguma.
Problemi z ramenskim sklepom so značilni za človeka, ki ne obvladuje več svoje okolice, ki stvari ne more »dobiti v roke«. Levo rame boli ljudi, ki so neelastični v prošnji, sprejemanju, zadrževanju stvari, ki jih hočejo imeti. Desno rame pa boli ljudi, ki so neučinkoviti v svoji akciji, ki ne morejo »potegniti meča in zamahniti, ter postaviti stvari na svoje mesto«. Prisilen počitek je vedno koristen za to, da se bolnik vpraša, kaj ga tako zelo muči, da si ne upa priti na zeleno vejo in si komunikacijskih težav odkrito priznati. Zategnjeno mišičje v ramenu imajo ljudje, ki s sabo vlečejo nekaj nezaželenega, pa se s tem ne soočijo, niti si ne upajo tega odvreči. Premisliti morajo, kakšen smisel ima tako početje, v katerem zgolj zgubljajo energijo.
Komolčni sklep muči ljudi z zavrto zdravo, pa tudi nezdravo agresijo. Ne zmorejo »po mizi udariti«, napraviti si prostora »s komolci«. Velik del energije jim v komolcu zastaja, ker so hkrati z vzgibalnimi pretirano aktivirani tudi zaviralni motorični mehanizmi. V bistvu so komolčarji, vendar jim ponos ne da, da bi to tudi pokazali. Naučiti se morajo svoje osvajalne in samopotrditvene impulze izražati odprto, in sicer takrat, ko je čas za to, v ostalih situacijah pa se sprostiti.
Teniški komolec je torej težava ljudi, ki ne znajo sproščeno zamahniti z vso silo, takoj nato pa roko povsem sprostiti, da se spočije. Vsi sklepi trpijo zaradi duševne in posledično tudi motorične togosti in neuravnotežene aktivacije agonistov in antagonistov, zaradi česar je v sklepu preveč fizične napetosti in trenja, pa tudi eterična energija v njem zastaja. Tak človek bi hotel delati red, pa si ne upa.
Težave s sklepi v zapestju in dlani mučijo ljudi, ki si ne upajo »bika zgrabiti za roge«, in pa tiste, ki ne morejo »spustiti, kar so enkrat zgrabili«. Njihove sposobnosti, dobiti, zadržati in pravočasno spustiti so motene in obremenjujoče. Prve muči nezavedna krivda, zaradi česar si ne privoščijo zaželjeno tudi pridobiti, druge pa strah pred izgubo. V obojih je prisotno preveč strahu na temelju nezaupanja vase in v okolico. V obojih se skriva pritajena pogoltnost, ki pa se je sramujejo, zato ne znajo preprečiti tega, da stalno izgubljajo, kar bi radi imeli. Predelati morajo svojo grabežljivost in verjeti, da jim bo življenje vsekakor naklonilo, kar rabijo.
Kadar je človek jezen, da bi koga »pregriznil«, ima lahko težave z zategnjeno čeljustno muskulaturo. Tedaj mora svojo jezo izraziti, jo izpovedati. Čeljust se lahko celo izpahne, in to pri ljudeh, ki bi radi »odgriznili prevelik kos pogače«. Ti se morajo naučiti pojesti samo toliko, kolikor lahko prebavijo, oboje v prenesenem smislu seveda.
Ljudje, ki imajo težave s sklepi, si lahko pomagajo s tako masažo, pri kateri je veliko pregibov, s tai chijem in hatha jogo, z izraznim, čimbolj dinamičnim plesom. Žal pa ljudje, ki nagibajo k zavrti motoriki, mislijo, da so kaj bistvenega storili za to svojo težavo, če fizično naporno delajo na polju, ali če tečejo na daljše proge. Veliko jih najdemo med dolgoprogaši, med joggerji in med planinci. S svojimi napori sicer sproščajo v telesu zastajajočo energijo, razgibajo pa se vseeno premalo vsestransko, saj določene sklepe in mišice preutrujajo, med tem ko drugih niti pošteno razmigali niso.
(Vir, Viktor Gerkman)
Nedavni komentarji