fbpx
Športniki si dandanes pogosto poškodujejo kolenske vezi ali pa Ahilovo tetivo. Prva pomeni premajhno pripravljenost biti elastičen v sprejemanju skromnejših dosež­kov. Taki ljudje vidijo v nevrhunskih dosežkih poraz in celo po­nižanje. Natrgana ali pretrgana Ahi­lova tetiva, pa tudi vnetja le te na­kazujejo konflikt s skokovitim napredkom, z odrivom na višji, boljši položaj. Velikokrat gre za nekon­trolirano ambicioznost, ki dela člo­veka neučakanega, in za integral­no nedoraslost za položaj, ki ga člo­vek želi doseči. Naučiti se mora ponižnosti in preprostosti sprejemanja povprečnih dosežkov in položajev.
Težave z gležnjem so značilne za človeka, ki se prehitro, neprevidno v nekaj podaja, ali pa nepremišlje­no odskoči iz trenutnega položaja. Tak človek se ne zna in pogosto tu­di noče ustaliti in umiriti, ampak se stalno premika, čim je potreben kak napor ali kako sodelovanje. Za te ljudi bi lahko rekli, da so preveč radovedni, obenem pa premalo pripravljeni pognati kje korenine, se ustaliti. Situacija jih zato včasih iz­vrže kot nezanesljive in tedaj »tr­do pristanejo«.
Ljudje, ki imajo težave s kolki, v življenju zelo težko napredujejo na boljše, čeprav imajo po tem ve­liko potrebo. Napredek jih stane preveč napora, premikajo se tako težko, kot bi bili »zarjaveli«, vendar pa zavest o tem izrivajo v ne­zavedno. Njihovi nazori so preveč leseni, ne morejo zapopasti neka­terih principov, ki bi jim »pota zgla­dili«. Marsikaj delajo na silo, in so včasih podobni ljudem, ki potiska­jo reko. Ne znajo videti, da prave rešitve nastajajo v miselnem in du­hovnem območju, boje se torej notranjih korakov. Njihova zunanja aktivnost je prevelika, notranja premajhna. Na zunaj so skoraj vedno preobremenjeni, ker vidijo vse preveč samo zunanja pota do blagostanja. Telesno morajo več po­čivati in si dovoliti veliko več no­tranje širine in gibljivosti.
Težave s togim, zatrdelim in bo­lečim križem imajo ljudje, ki mi­slijo da je dovolj, da »vztrajno in potrpežljivo prenašajo svoja bre­mena«, svoj »križ«. Toda njihova bremena pogosto nikomur in ničemur ne služijo, ali pa bi bilo treba z njimi ravnati veliko bolj iznajd­ljivo. V njihovi življenjski dr­ži je pogosto nekaj trmasto mazohističnega, ali pa jih muči eksisten­cialni brezup, ki jih krivi in tlači. Mnogokdaj se žrtvujejo za druge, vendar brez prave svobode in ve­selja, zato se jim energija ne vra­ča. Ne znajo se odpočiti. Bolečine v križnem delu so značilne za to­go (ne)odzivnost na okolico, v vratnem delu pa za pomanjkanje notranje opore in poguma.
Problemi z ramenskim sklepom so značilni za človeka, ki ne ob­vladuje več svoje okolice, ki stva­ri ne more »dobiti v roke«. Levo ra­me boli ljudi, ki so neelastični v prošnji, sprejemanju, zadrževanju stvari, ki jih hočejo imeti. Desno rame pa boli ljudi, ki so neučinko­viti v svoji akciji, ki ne morejo »po­tegniti meča in zamahniti, ter postaviti stvari na svoje mesto«. Pri­silen počitek je vedno koristen za to, da se bolnik vpraša, kaj ga tako zelo muči, da si ne upa priti na ze­leno vejo in si komunikacijskih te­žav odkrito priznati. Zategnjeno mišičje v ramenu imajo ljudje, ki s sabo vlečejo nekaj nezaželene­ga, pa se s tem ne soočijo, niti si ne upajo tega odvreči. Premisliti morajo, kakšen smisel ima tako početje, v katerem zgolj zgubljajo energijo.
Komolčni sklep muči ljudi z za­vrto zdravo, pa tudi nezdravo agre­sijo. Ne zmorejo »po mizi udariti«, napraviti si prostora »s komolci«. Velik del energije jim v komolcu zastaja, ker so hkrati z vzgibalnimi pretirano aktivirani tudi za­viralni motorični mehanizmi. V bistvu so komolčarji, vendar jim ponos ne da, da bi to tudi pokaza­li. Naučiti se morajo svoje osvajalne in samopotrditvene impul­ze izražati odprto, in sicer takrat, ko je čas za to, v ostalih situaci­jah pa se sprostiti.
Teniški komo­lec je torej težava ljudi, ki ne zna­jo sproščeno zamahniti z vso si­lo, takoj nato pa roko povsem sprostiti, da se spočije. Vsi sklepi trpijo zaradi duševne in posledič­no tudi motorične togosti in ne­uravnotežene aktivacije agonistov in antagonistov, zaradi česar je v sklepu preveč fizične napetosti in trenja, pa tudi eterična energija v njem zastaja. Tak človek bi hotel delati red, pa si ne upa.
Težave s sklepi v zapestju in dla­ni mučijo ljudi, ki si ne upajo »bi­ka zgrabiti za roge«, in pa tiste, ki ne morejo »spustiti, kar so enkrat zgrabili«. Njihove sposobnosti, do­biti, zadržati in pravočasno spusti­ti so motene in obremenjujoče. Pr­ve muči nezavedna krivda, zaradi česar si ne privoščijo zaželjeno tu­di pridobiti, druge pa strah pred iz­gubo. V obojih je prisotno preveč strahu na temelju nezaupanja vase in v okolico. V obojih se skriva pritajena pogoltnost, ki pa se je sra­mujejo, zato ne znajo preprečiti tega, da stalno izgubljajo, kar bi ra­di imeli. Predelati morajo svojo grabežljivost in verjeti, da jim bo življenje vsekakor naklonilo, kar rabijo.
Kadar je človek jezen, da bi ko­ga »pregriznil«, ima lahko težave z zategnjeno čeljustno muskulaturo. Tedaj mora svojo jezo izraziti, jo izpovedati. Čeljust se lahko celo izpahne, in to pri ljudeh, ki bi radi »odgriznili prevelik kos pogače«. Ti se morajo naučiti pojesti samo to­liko, kolikor lahko prebavijo, oboje v prenesenem smislu seveda.
Ljudje, ki imajo težave s sklepi, si lahko pomagajo s tako masažo, pri kateri je veliko pregibov, s tai chijem in hatha jogo, z izraznim, čimbolj dinamičnim plesom. Žal pa ljudje, ki nagibajo k zavrti motoriki, mislijo, da so kaj bistvene­ga storili za to svojo težavo, če fi­zično naporno delajo na polju, ali če tečejo na daljše proge. Veliko jih najdemo med dolgoprogaši, med joggerji in med planinci. S svojimi napori sicer sproščajo v te­lesu zastajajočo energijo, razgiba­jo pa se vseeno premalo vsestransko, saj določene sklepe in mišice preutrujajo, med tem ko drugih niti pošteno razmigali niso.
(Vir, Viktor Gerkman)
Share This