SREČA

Veliko ljudi v življenju išče predvsem srečo. Enostavno si želijo biti samo srečni. Seveda tukaj govorim predvsem o tisti sreči, ki si jo lahko predstavljamo v idilični sliki vsake boljše oglaševalske kampanje, kjer se nasmejan fit par z belimi zobmi objema na najbolj luksuzni plaži ob dobrem šampanjcu. Idilično stanje sreče, ki traja večno, ne glede na naš lastni vložek. Vendar ljudje ne živimo v slikah in življenje je polno vzponov in padcev; poleg trenutkov na plaži obstajajo še drugi ekstremi, ki niso tako rožnati. Tako je koncept sreče možno nekoliko bolj razdelati in se konec koncev za srečo celo potruditi. Tak pristop je veliko boljši kot pa zgolj upati, da se nam bo ta sama od sebe nasmejala. Nekako skladno z rekom, bolj trdo kot delam, bolj srečen postajam.

 

Vsekakor najprej verjamem v to, da vsak od nas počne stvari v življenju v skladu z motivacijskim mehanizmom vsakega človeka. To pomeni, da stremimo k stvarem za katere mislimo, da nam prinašajo užitek in se izogibamo stvari, za katere menimo, da nam prinašajo bolečino. Pri navedenem stavku je pomemben poudarek na mislimo. Na podlagi teh prepričanj vsak od nas, pa karkoli že počne, dolgoročno stremi k neki individualni sliki sreče, kaj ga bo resnično osrečilo, četudi je to recimo deloholizem, materialne dobrine, nazivi itn. Vendar je to zgolj ena oblika sreče. Ta je dokaj enostavno razumljiva in običajno lažje dosegljiva, saj je oprijemljiva, predvsem z doseganjem ciljev.

 

Na tem mestu je tako potrebno nameniti nekaj besed sreči in zunanjim stimulansom. To, da materialne dobrine, ljubezen, prevzem novih kariernih funkcij ali osvojitev nazivov in še bi lahko naštevali ne prinesejo sreče, nikakor ni res. Takšne in podobne trditve (materialne dobrine te ne osrečijo) lahko preberemo v marsikateri knjigi, vendar se z njo nikakor ne strinjam. Kako bi se počutili, če bi jutri v denarnici našli 100€ na katere ste popolnoma pozabili? Ali bi mogoče našli nekaj, kar vam je dragoceno, pa ste mislili, da ste za vedno izgubili?

 

Zunanji stimulansi vsekakor lahko prinesejo srečo, vendar je ta običajno izjemno kratkotrajna. Izhaja namreč iz naših prej omenjenih motivacijskih mehanizmov. Če si kupimo nekaj novega, nekaj kar smo si močno želeli, bomo zagotovo občutili določeno raven sreče. Po kratkem obdobju se bomo na to stvar navadili in vir sreče bo ugasnil. Takrat ponavadi že stremimo k boljšemu, večjemu, dražjemu ipd.

 

Od zunanjega stimulansa je odvisno, koliko časa bo ta prispeval k naši sreči. Materialne dobrine zdržijo ponavadi dan ali dva, nove karierne funkcije dokler se ne soočimo s kakšnimi večjimi problemi, katerim še nismo kos, zaljubljenost naj bi povprečno trajala maksimalno okoli tri leta, potem pa se začnejo pravi partnerski izzivi. Mogoče sanjski otok zdrži še kakšno leto dlje.

 

Na podlagi delovanja tega motivacijskega mehanizma, se na žalost celo življenje učimo, kako biti nesrečni s takšnim miselnim modelom oziroma modelom subjektivne realnosti. Tak običajni miselni model je, da moramo nekaj dobiti, da lahko nekaj počnemo ter da nato lahko nekaj smo. Na primer, potrebujemo veliko denarja, da lahko potujemo in potem smo srečni. Temelji predvsem na veliki verigi če-jev, potem bomo notranje srečni. Seveda to ne deluje. Večina ljudi danes ima, kar so si želeli, pa so še vedno enako srečni, kot so bili včasih. Tudi zunanji direktni stimulansi ne prinašajo nič k dolgoročni sreči, kot so na primer, droge itn.
Z zunanjimi stimulansi imamo še en problem. So vezani na mejno koristnost. Vsaka nadaljnja enota nam običajno prenese manj užitka. Torej užitek izhaja iz zunanjih stimulansov in le kratkoročno prispeva k sreči in več kot imamo nekega stimulansa, manj prispeva k naši sreči.

 

Na tem mestu je pomemben še en velik mit in to je utopija doživljanja sreče v dražjih dobrinah. Raziskava je pokazala, da naši možgani avtomatično povežejo dražje materialne dobrine z več užitka. Na Caltechu v Kalifornijo so postregli enako vino z različno cenovno oznako. Ljudje v poskusih so dražjega označili za boljšega, čeprav sta bila enaka. Ko so merili možganske valove, so tudi pokazali več užitka ob domnevno dražjem izdelku. To je velika napaka našega mentalnega modela. V izdelkih, ki so cenejši, lahko uživamo ravno tako kot v dražjih izdelkih.

 

Jasno je tudi, zakaj povezujemo srečo z materialnimi dobrinami. Vso oglaševanje izkrivlja naš sistem realnosti, zato tudi toliko krat omenjen oglaševalski plakat v tej objavi. V resnici smo lahko enako srečni z vsem, kar imamo, ali pa če tega nimamo. Ob tisočih oglasih, kjer nasmejane ljudi povežemo z neko dobrino, pa je seveda naša percepcija realnosti bistveno drugačna. Dražji izdelek, bolj luksuzna plaža, lepši ljudje v reklami. Za spremembo mentalnega modela potrebujemo le nove podatke (v nadaljevanju), ki jih moramo dovolj močno ozavestiti.

 

Torej prva pomembna ločnica je, da poznamo dve vrsti sreče. Ena sreča je sreča, katere vir je naš motivacijski mehanizem. Namen te sreče je, da nas motivira, žene naprej, vleče k evoluciji, razvoju, rasti, doseganju. Edini problem te sreče je ta, da je časovno omejena, prav tako pa naša energija za doseganje ciljev. Težko nizamo uspeh za uspehom, brez vmesnih porazov (teh je običajno še veliko več za eno samo zmago), tako da bi bili zgolj iz tega naslova neprestano srečni. Zato je tukaj še druga vrsta sreče. Druga vrsta sreče je notranje stanje duha, ne glede na naša dejanja in dosežke. Je sreča iz prej omenjenega letaka, ki izhaja iz samega stanja notranjega zadovoljstva, ne iz naših hotenj ali ciljev. V resnici je edina razlika ta, da za to srečo ne potrebujemo palm in najdražjega šampanjca. Je pa red, da je to je sreča, s katero se ljudje veliko bolj spogledujemo, saj naj bi bila bolj trajna, predvsem pa bolj varna.
Vendar tudi ta druga oblika notranje sreče ima neka svoja pravila, kako jo lahko dosežemo. Seveda bistveno težje, pa kljub vsemu. Ta oblika sreče je predmet preučevanja mnogih študij in iz teh študij ter lastnih izkustev lahko sklepamo, kako si lahko pomagamo, da bo naše življenje skoraj tako, kot iz idiličnega oglasa.

 

Po vsem do sedaj napisanem je seveda jasno, da je povsem napačen pristop, da iščemo dolgotrajno srečo izven sebe. Resnica je, da če danes nismo notranje srečni, ne bomo srečni tudi, ko bomo imeli 100.000€ več, takoj ko mine učinek stimulansa. Če danes nismo notranje srečni, ne bomo srečni tudi, ko bomo spoznali pravega partnerja in bo minil učinek kemije zaljubljenosti. Če danes nismo notranje srečni, ne bomo srečni tudi, ko se bo zgodilo tisto, čemur trenutno prepisujemo, da nas bi najbolj osrečilo.

 

Če zunanji stimulansi vzbudijo le kratke občutke sreče, je takoj jasno, da se dolgotrajna sreča nahaja v nas samih. Torej odsevamo notranjo srečo od znotraj navzven. Pri tem obstaja zopet ena velika past, ki jo je moč najti v veliko literaturi. To je, da pač kar tako postanemo srečni, samo če si to dovolj velikokrat ponovimo v mislih, da smo srečni (menjava mentalnih vzorcev). Nekaj v stilu, vsako jutro se postavim v ogledalo, si rečem srečen sem in potem bom postal srečen. Nikakor.

 

Dolgotrajna sreča je plod akcije in sicer integriranja določenih aktivnosti v vsakdanje življenje, ki nato prispevajo k vsakdanji sreči. Menjava mentalnih vzorcev je samo majhni del tega. Ta menjava mentalnih vzorcev pa potrebuje še celotni podporni sistem, da se te novi vzorci vzdržujejo, če niso že od zgodnjih let vtisnjeni v naš vedenjski sistem. Pri tem je tako, da imajo nekatere kulture več takih vzorcev že kulturno pogojenih in so zato enostavno v splošnem ljudje veliko bolj srečni od ljudi, ki so vzgojeni na podlagi vzorcev drugih kultur. Notranja sreča je stvar vsakodnevne vaje!

 

Obstaja kar nekaj znanstvenih študij o tem, kdo so najbolj srečni zemljani in kaj počnejo v življenju. Podobne izsledke lahko zasledimo v marsikateri duhovni ali verski literaturi. Konec koncev do teh dejavnikov lahko pridemo tudi, če opazujemo sami sebe, v katerih obdobjih doživljamo nek daljši interval dolgotrajne notranje sreče. No, v nadaljevanju je navedenih pet glavnih faktorjev, ki prispevajo k sreči posameznika. Na tem mestu velja omeniti še eno pomembno dejstvo. Raziskave so pokazale, da okoli 50% prispevajo k naši sreči geni, 50% pa lahko naredimo sami. Ne glede na gene, 50% je veliko!
Torej, če integriramo te stvari v vsakdanje življenje, se bo naša sreča bliskovito narasla. Navedenih pet elementov je od najlažjega do najtežjega v smislu integracije, tako lažje začnemo s prvimi koraki na poti do naše notranje sreče. Seveda pri tem vedno obstajajo izjeme.

 

1. Povezanost z naravo. Smo pomemben in sestavni del narave.

 

To dokazujejo že povsem osnovne študije, ki so pokazale, da pacienti, ki imajo pogled na naravo živijo dlje, kot pacienti, ki gledajo v steno. Narava nas notranje pomiri. Povezanost z naravo je zato osnovni ključni temelj sreče. Seveda tempo mestnega življenja ne prispeva nič kaj dosti k našemu dobremu notranjemu počutju.
Vsakdanji sprehod v naravi, obisk plaže, osvajanje gorskih vrhov ipd. bo močno prispevalo k naši sreči. Med povezanost z naravo štejemo tudi domače živali. Te imajo lahko izjemno pozitiven učinek na srečo posameznika. Torej če želimo biti bolj srečni, je osnovi korak, da se brcnemo iz cone udobja (recimo izpred TV ekrana) in se odpravimo v naravo.

 

2. Zmerna telesna aktivnost.

Točka, ki nekako spada pod povezanost z naravo je tudi zmerna telesna aktivnost. O koristih le-te lahko preberemo povsod. Če se vsi zdravniki, mojstri prehranjevanja in drugi, ki se ukvarjajo z zdravjem o čem strinjajo, je to, da telesna aktivnost prinaša mnoge koristi, zdravje pa je osnovno, da se lahko počutimo srečne. Pri tem niso ključni neki težki fizični napori, ravno nasprotno. Prava »win – win« situacija je, če se zmerna telesna aktivnost nanaša na povezanost z naravo, ali socializacijo. Sprehodi s psom, plavanje v morju, pohod v gore s prijatelji ipd. Zdrav duh, v zdravem telesu.

 

3. Socializacija. Biti sam največ prispeva k nesreči posameznika.

Ljudje smo socialne živali, socialna bitja in zato ima socialna integracija bistven pomen pri sreči posameznika. Osnovni temelj notranje sreče so pozitivni, zdravi socialni odnosi, tako s partnerjem, kot tudi z družino, prijatelji ter drugimi, ki nas obkrožajo. Vsi narodi, ki na splošno veljajo za srečne, so predvsem socialni. Veliko se družijo, pogovarjajo, premlevajo, se skupaj smejijo, doživljajo, menjajo mnenja ipd. Primeri največjih uživačev so na primer Italijani, Grki, Francozi itn.
Pri socialni integraciji velja pravilo več daš, več imaš. Najprej moraš sam ponuditi in potem to dobiš od drugih. Strah, apatičnost in druga negativna čustva nas lahko ovirajo pri socialni integraciji. Tukaj moramo biti proaktivni in prejeti vajeti v svoje roke. Povezovanje z ljudmi je sila enostavno, lahko se vpišemo v nove aktivnosti, obiščemo ali organiziramo seminarje ipd. Več, kot bomo med ljudmi, ob katerih se dobro počutimo, bolj bomo srečni.

 

4. Delo s pomenom in vera.

Na tretjem mestu je to, da si najdemo v življenju stvari, ki imajo za nas pomen, ki vlivajo naše poslanstvo. To ne rabi biti nič velikega, lahko je vzgajanje vnukov, izdelovanje lesenih pripomočkov, zabavanje ljudi ipd. Še boljše, če je kaj velikega. Pomemben doprinos k sreči je, če počnemo v življenju stvari, ki nas veselijo, izpopolnjujejo; stvari, kjer se nahajajo naši talenti. Tako v službenem, kot tudi prostem času.
Ko naše življenje dobi smisel, vsako jutri z večjim veseljem vstanemo in pričakamo nov dan, da bomo svoje poslanstvo izpolnili. Najvišje možno poslanstvo je, če pomagamo drugim ljudem, osrečujemo druge. To se nam tudi vrne v obliki sreče. Bolj kot stremimo k višjim vrednotam, bolj smo srečni. Torej, da se usmerimo post-materialističnim vrednotam, v skladu z Maslowo hierarhijo potreb. Brez samoaktualizacije ni notranje sreče.
To so trije koraki, ki niti ne bi smeli predstavljati kakšnih večjih problemov, če se le malo potrudimo. Sedaj pa še dva koraka, ki sta bistveno težja, vendar pika na i pri doživljanju sreče.

 

5. Pomemben je proces ne cilj. Sreča iz zunanjih stimulansov izvira iz doseženih ciljev.

Notranja sreča izvira iz procesa oziroma poti, ne glede na to, ali je cilj dosežen ali ne. Srečni smo, ko smo aktivni, v nekem toku, z ostalimi ljudmi, športno aktivni, se družimo z bližnjimi, ki jih imamo radi, se učimo itn. Za notranjo srečo moramo pozabiti na cilj, pomemben je proces. Cilj je izven našega območja vpliva. Proces je povsem v našem območju vpliva. Če si naredil nekaj najboljše, kar si lahko, potem cilj ni toliko pomemben. Pomembno je, kaj je vmes naš avatar izkusil, kaj smo se pri tem naučili, kako smo postali boljši, kot oseba itn.

 

6. Notranje stanje miru in pozitivne misli. Najprej neprijetni del.

Naš živčni sistem je narejen tako, da je veliko bolj dovzeten za negativno, kot za pozitivno. To je predvsem zaradi zaščite, v smislu preživetja. Torej veliko lažje se z nekom skregamo, kot da smo enostavno srečni. V budističnem nauku je najtežji del k sreči prvi korak, to je nadzor misli. Veščina, ki se je menihi z meditacijo učijo leta in leta.
Sreča je notranje stanje jasnosti in izpolnjenosti. Budisti imajo dobro prispodobo, kjer se nahaja sreča. Površina oceana je lahko povsem mirna, lahko pa se vije vihar in je ocean povsem razburkan. V obeh primerih pa dno oceana ostaja mirno in to je prostor, iz kje resnično izvira sreča. Sreča izvira iz tega, da sprejmemo vesolje takšno kot je. Na primer, ko vidimo izjemen prizor v naravi, občutimo notranjo srečo. Takrat se ne vprašamo, kako boljši prizor bi bil, če bi stal na neki drugi poziciji.

Za notranje stanje miru je nujen nadzor naših misli. Transformacija negativnih misli v pozitivne misli. Z nadzorom misli, nadzorujemo naša čustva, z nadzorom naših čustev imamo v vajetih naše notranje stanje. Veščina, ki potrebuje leta in leta razvoja, vendar kot pravi Siddharta Gothama, to je prvi in najtežji korak, vsi ostali so potem veliko lažji.