»Si ti čarovnica? Kako naj ti verjamem?«

Predstavljaj si učilnico. Otroci sedijo v vrstah, na obrazih sem jim iskri pričakovanje. Učitelj se sprehodi med klopmi in vsakemu posebej na uho zašepeta eno samo poved: ti si čarovnica ali ti si navaden človek.

Nato se nasmehne in razloži pravila igre:

»Naredite največjo skupino, ki nima niti ene čarovnice. Če je v vaši skupini samo ena, vsi skupaj izgubite.«

V trenutku se vzdušje v razredu spremeni. Otroški pogledi se zaiskrijo od nezaupanja, glasovi postanejo ostri.

»Si ti čarovnica? Kako naj ti verjamem?«

V zraku je nervoza, kot elektrika pred nevihto. Nekateri se hitro združijo v večjo skupino, a kmalu se začnejo razdvajati. Začnejo ustvarjati male, zaprte kroge, kjer ni prostora za nikogar, ki bi deloval negotovo, prestrašeno ali bi v sebi nosil vsaj kanček dvoma.

Šepetanja postanejo glasnejša, s prsti kažejo na druge, pogledi postanejo sumnjičavi in hladni. V nekaj minutah izgine vsa sproščenost, ki je še pred trenutkom polnila prostor. Zaupanje se razblini, kot da ga nikoli ni bilo.

Ko so bile skupine dokončno oblikovane, je učitelj rekel:

»Dobro, zdaj pa čarovnice, dvignite roke.«

V razredu je nastala napeta tišina. Nihče ni premaknil niti prsta. Nobena roka se ni dvignila.

Otroci so obstali, zmedeni in jezno zaklicali:

»Ampak potem je bila igra napačna! Saj niste nikomur rekli, da je čarovnica!«

Učitelj pa jih je mirno pogledal in rekel:

»Sem res naredil napako? Ali so v Salemu res obstajale čarovnice ali so ljudje le verjeli temu, kar so jim rekli?«

Takrat se je razred umiril. Nobenega šepeta več, nobenih obtožb. V prostoru nastane težka tišina. In takrat vsem postane jasno:

za kaos ni bila nikoli potrebna čarovnica. Dovolj je bil sum. Dovolj je bil strah. Že sama možnost, da bi lahko nekdo bil »kriv«, je razdelila cel razred in iz skupnosti ustvarila razprtije.

Ko sem to prebrala, sem začutila, kako natančno se dotika našega sveta danes.

Samo da se beseda »čarovnica« zamenja z drugimi nalepkami: cepljeni, necepljeni. Levi, desni. Ženske, moški. Za, proti. Samski, vezani.

Besede se spreminjajo, igra pa ostaja ista.

Najprej pride strah, potem seme dvoma in nato nezaupanje.

In nenadoma smo v odnosih, kjer ljubljeni ljudje sprašujejo drug drugega: Ali si res na moji strani? Ali mi lahko verjamem?

V partnerstvu se namesto bližine naseli sum. V družini se ustvari razdalja, ki boli bolj kot katerikoli prepir. V skupnostih se spogledovanja zamenjajo s postranimi pogledi.

A nevarnost nikoli niso bile »čarovnice«. Nevarnost so govorice. Sum. Strah. Laži, ki jih kdo podtakne, da bi nas razdelil.

In resnica je preprosta: igro lahko ustavimo samo tako, da se odločimo ne igrati. Da zavrnemo šepet, ki nas sili v lov na krivce. Da izberemo zaupanje, iskrenost, ljubezen, četudi je včasih težje in bolj ranljivo.

Kajti tisti trenutek, ko začnemo loviti »čarovnice«, smo že izgubili.

Tisti trenutek, ko odpremo srce za resnico in stik, pa smo že zmagali.

Malo v razmislek vsem nam.