Ko nekdo začenja prihajati v stik s svojimi čustvi in ta prihajajo na plan, ponavadi svetujem, naj ne ustavlja dihanja. Večina se nas je naučila zadrževati svoja čustva tako, da nehamo dihati in zapremo svoje grlo. To je zato, ker se žalovanje, v obliki žalosti, akumulira v zgornjem delu prsnega koša in z dihanjem bi nam nekaj te žalosti lahko ušlo izpod nadzora. Zato smo se naučili, da, ko začutimo, da postajamo čustveni in se naš glas začenja lomiti, za nekaj trenutkov ustavimo dihanje in zapremo grlo.
Zahodna civilizacija je s svojim levo-možganskim načinom razmišljanja (konkretno, racionalno, tisto, kar vidiš, je vse, kar je) v neravnotežju. Ker se čustvene energije ne da videti ali meriti (rentgen ne pokaže, da imaš pol kilograma žalosti v sebi), so bila čustva nepriznana in zanemarjena.. Zadnja leta se to spreminja, toda večina nas je odrasla v družbi, v kateri je veljalo, da je biti preveč čustven nekaj slabega in, da se je treba temu izogniti.
Čustva so pomemben del našega bitja iz različnih razlogov:
1. Ker so energija in energija ne more kar izginiti. Čustvena energija se zbira pod določenimi pogoji v našem otroštvu in zgodnje obdobje našega življenja ne izgine samo zato, ker ga zanikamo. Še vedno je ujeto v našem telesu – v eksplozivnem stanju, kakor lonec na pritisk; rezultat potlačitve. Če se ne naučimo, kako na zdrav način sprostiti potlačeno čustveno energijo, bo eksplodirala. Možno je, da se bo transformirala v drugo obliko – recimo v raka.
2. Vse do tedaj, dokler nosimo s seboj potlačeno čustveno energijo, se moramo z njo srečevati – te čustvene rane ves čas vodijo naše življenje. Uporabljamo hrano, cigarete, alkohol, droge, delo, religijo, telesne vaje, meditacijo, televizijo,itd… da bi še naprej ohranjali čustveno energijo potlačeno. Vse naštete dejavnosti (in še kup drugih) nam pomaga, da usmerjamo pozornost na nekaj drugega kot na čustvene rane, ki nas plašijo.
3. Zaradi neozdravljenih čustvenih ran iz otroštva imamo problem, saj težko ločimo med intuitivno čustveno Resnico in čustveno resnico, ki prihaja od otroških ran. Ko se pritisne na katerega od gumbov in odreagiramo izven svojega prostora varnosti, se odzove mali, prestrašeni (ali jezni/besni, ali nemočni…) otrok znotraj nas in mi takrat odreagiramo skozi čustveno resnico iz obdobja svojega otroštva. Ker smo to počeli vse svoje življenje, smo se naučili, da ne zaupamo svojim čustvenim reakcijam.
4. Privlačijo nas ljudje, ki smo jih na energetskem nivoju začutili domače, znano, kar pomeni (do tedaj, ko začnemo s procesom zdravljenja), da nam je znana njihova čustvena vibracija, ki jo prepoznamo, ker jo čutimo podobno kot smo občutili vibracijo staršev, ko smo bili majhni. Dokler ne sprostimo bolečine, žalosti, besa, sramu, nasilja… – potlačene čustvene energije iz otroštva – toliko časa bomo vstopali v razmerja, ki vibrirajo na nivoju, ki nam je znan iz otroštva.
Rane ne izginejo kar same od sebe. Z vsakim stikom s svojim starim čustvom, s sprostitvijo ujete čustvene energije,ta izgubi nekaj moči in bolečine. Toda to ni delo, ki ga opravimo enkrat za vselej. Smo na duhovnem potovanju in sila, ki nas vodi naprej, je v nas. Pomaga nam in nas vodi, ko se soočamo z bolečino, ki smo jo kot človeška bitja občutila. Bolj, ko smo sposobni čutiti in sproščati čustveno energijo, bolj jasno se lahko uglasimo s čustveno energijo, ki je Resnica – in Ljubezen, Radost, Lepota – ki prihaja od Vira.
(Robert Burney)
Nedavni komentarji