DRŽATI VAREN PROSTOR…tako otrokom , kot partnerjem, prijateljem, sorojencem, so-ljudem…

Vsako leto so starši Martina z vlakom peljali k babici na poletne počitnice, naslednji dan pa so se vrnili domov.

Ko je bil star 8 let je deček staršem rekel: »Zdaj sem velik. Sam lahko grem k babici?”

Po krajšem pogovoru so starši sprejeli njegov predlog.

Ko se poslavljajo, mu oče in mama skozi okno dajeta še zadnje napotke in Martin jima odvrne:

“Vem! To sta mi povedala že več kot tisočkrat.”

Ko vlak že skoraj odpelje, mu oče prišepne na uho: “Sin, če se boš počutil slabo ali negotovo, je to zate!”. In nekaj mu da v žep.

Martin sam sedi na vlaku, kot si je želel, prvič brez staršev. Skozi okno občuduje pokrajino,

okoli njega pa tujci vstopajo in izstopajo iz vagona.

Sprevodnik je začuden, da potuje kar sam.

Starejša gospa ga pogleda z žalostnimi očmi in ga vpraša, kje ima mamico in očeta.

Martin se vsako minuto počuti slabše, postaja ga strah.

Skloni glavo,

počuti se tako samega,

solze mu silijo v oči.

Potem se spomni, da mu je oče nekaj dal v žep.

Trepetaje išče, kar mu je dal oče. Ko končno najde kos papirja, ga prebere: “Sin, sem v zadnjem vagonu!”

To je življenje,

svoje otroke moramo spustiti,

moramo jim zaupati, da bodo zmogli sami.

Vedno pa bodimo v zadnjem vagonu. V trenutkih, ko bodo naleteli na ovire in ne bodo vedeli, kako naprej, jim stojmo ob strani. V trenutkih, ko jih bo preveč strah, jim stojmo ob strani. V trenutkih, ko bo svet postal prevelik, jim stojmo ob strani.

Bodimo vedno v zadnjem vagonu