Ko sva se danes s Kristjanom vozila v vrtec, je potožil, da ga boli trebušček in prosil, če mu lahko položim roke nanj …
Po minuti, mogoče dveh, je rekel “Mamica, sedaj pa je v redu. Si me pozdravila.”
Potem se voziva dalje, gleda skozi okno in reče “Mami, a veš zakaj me je bolel trebušček?”
“Ne, ne vem srček. Mogoče veš ti?”
“Ja. A se spomniš, k nisem mogel spat ponoči in si bila huda name … Poškodovala si mi telo.”
Ostala sem brez besed …
Usta so bila odprta, a besede niso šle iz njih …
Komaj tri leta ima … in se tako zaveda vpliva energij …
Sploh pa … se mi je storilo milo pri srcu … spomin se je odvrtel nazaj na ponedeljek zvečer, ko je bila polna luna. Ponoči se je zbudil, potem sva se nekaj časa igrala, pogovarjala, pogledala risanko … potem pa sem bila res utrujena in sem želela, da se uleže zraven mene, da poskusi zaspati. Mojemu predlogi je takoj sledil glasen upor, da to pa ne … sledilo je nekaj pregovarjanja … in ker se mi je zdelo, da se upira brez razloga, sem končno povzdignila glas, da to je pa to. Da je treba spat in konec.
Povzdigovanju glasu in kaznovanju se načeloma izogibam. Spoštujem otroka kot bitje, ki si želi najti prostor pod tem soncem in hrepeni po ljubezni, vendar hkrati vem, da potrebuje varnost in meje. Vem tudi, da se vse to lahko doseže brez pretiranih statodavnih vzgojnih ukrepov … v vzgojo poskušam vnesti čim več zavesti … kljub temu pa me kdaj zanese s poti…
Zakaj pišem te besede …
Kot OPOMNIK vsem nam kako besede, sploh pa energija, ki stoji za njimi, lahko hranijo in opolnomočijo ali pa ranijo in poškodujejo.
Za vas ne vem, meni pa je jasno nekaj … da bom od sedaj daje vsakič, če bom že pred tem, da povzdignem glas … nehote v spomin priklicala današnji dogodek …
Sliko nedolžnega otroka, ki je v moje življenje prišel, da bi bil ljubljen in voden … in vpliv mojega odziva nanj … ga res želim raniti, poškodovati ali voditi in negovati …
Povzdigovanje glasu ni nič drugega kot oblika manipulacije, uveljavljanje svojega “prav” nad drugim … je oblika energetskega napada na drugo osebo … nadvlade … izhaja iz ločenosti in nepovezanosti, namesto iz prostora ljubezni, enosti in dopuščanja …
Nam je bilo položeno v zibko kot da je to nekaj normalnega. Da se tako pač dela in živi.
Ste se kdaj vprašali če je koristno? Kaj želite s tem doseči? Sploh pa … ali lahko obudite svoje rane, ki so bile vrezane s tem, da vas je nekdo naredil “narobe”, ker v tistem trenuteku pač niste ustrezali njegovemu / njenemu videnju sveta …
Sprememba, ki jo želimo v svetu, se začne z nami …
Vsak trenutek, ko zapustimo svet starega, vprogramiramega in nekoristnega ter izberemo bolj zavestno in prisotno opcijo, spreminjamo svet. Zase in za vse prihodnje generacije. 
Nedavni komentarji