fbpx

Ljudje nismo samo to, kar smo v sedanjem trenutku, ampak tudi to, kar smo bili, ko smo bili stari en dan, tri leta, osem let … Zato vsakdo od nas v sebi nosi svojega notranjega otroka. Najbrž ni nikogar, ki kot otrok ne bi bil kdaj žalosten, jezen, osamljen, razočaran … Idealno otroštvo pač ne obstaja in s tem ni nič narobe. Problem nastane, kadar odraščamo v okolju, kjer so zanemarjanje, čustvene manipulacije in druge zlorabe s strani naših staršev ali skrbnikov del našega vsakdana. Takšne okoliščine otroka psihično poškodujejo in zaznamujejo za vse življenje.

Zdravljenje notranjega otroka

Otroška ljubezen do staršev je brezpogojna in čista. Otrok svoje starše vidi kot vsemogočne bogove, ne glede na to, kakšni so v resnici. Družinsko okolje je v zgodnjem otroštvu vse kar pozna, zato ga tudi nima s čim primerjati. Otroku, ki nagonsko čuti, da brez staršev ne more preživeti, je lažje verjeti, da je sam »slab« in zato deležen kazni, kot pa sprejeti dejstvo, da svojemu staršu in zaščitniku ne more zaupati. Zato otroci včasih zavestno včasih pa nezavedno krivijo sami sebe za to, da so jih starši zlorabljali.

Ker so obremenjeni s krivdo in dvomi vase, zelo težko razvijejo pozitivno samopodobo in samospoštovanje, kar vodi v samoomejevalno vedenje. Čutijo se nepomembne, nevredne ljubezni in nesposobne (Forward 2001). Zaradi popačene predstave o sebi, se skrivajo za lažnimi maskami, ker jih je sram, da bi ljudje videli, kdo so v resnici. Ni pomembno ali ste postali perfekcionisti, deloholiki, rešitelji, racionalneži ali pa popolne zgube. Nekje v vas še vedno živi vaš notranji otrok, ki ste ga utišali, ker ste se želeli znebiti bolečih občutkov.


Če se želite osvoboditi uničujoče dediščine vaših staršev, morate sprejeti in potolažiti otroka v sebi, ki je morda prestrašen, žalosten, jezen, osamljen … To je težak in boleč proces, vendar nujno potreben, če si želite pozdraviti stare rane, se znebiti nefunkcionalnih vzorcev in končno postati gospodar lastnega življenja.
Najprej je potrebno ozavestiti, da vi kot otrok nikakor niste mogli biti krivi za to, kar se je dogajalo v vaši družini. Vso odgovornost nosijo vaši starši, četudi so vas nekoč skušali prepričati o nasprotnem.

Faze žalovanja

Če so bili vaši starši do vas verbalno, fizično ali celo spolno nasilni, so vas zanemarjali, manipulirali ali kako drugače zlorabljali, nič ne more opravičiti njihovega ravnanja. Tudi, če so bili nekoč tudi sami ranjeni otroci, so bili kot odrasli za svoja dejanja polno odgovorni. Zelo težko je sprejeti dejstvo, da so bili naši starši slabi. Starši naj bi bili, še zlasti znotraj krščanskega vrednostenga sistema, spoštovani in nedotakljivi. Žal pa je med njimi veliko takšnih, ki si tega spoštovanja ne zaslužijo. Ko se zavemo, da naši starši niso bili to, za kar smo jih imeli, smo navadno najprej šokirani. Nato sledi jeza, pospremljena s krivdo. Na starše se namreč ne smemo jeziti. »Morda pa le ni bilo tako hudo, morda si vse skupaj le domišljam«, boste morda rekli. Takšno racionaliziranje in minimaliziranje, vam je v preteklosti sicer pomagalo preživeti, zdaj pa vas ovira na vaši poti okrevanja. Zdaj se morate prvič pogumno zazreti resnici v oči, pa naj bo ta še tako strašna.

Morda so vaši starši pili, morda so vas fizično ali spolno zlorabljali, morda se niso zanimali za vas, morda so vas poniževali in zasmehovali, morda so vas priklepali nase in zatirali vsako vašo iniciativo, morda ste morali biti vi starši svojim bratom, sestram ali celo lastnim staršem … Karkoli so že počeli, so vas oropali otroštva in vam zadali rane, ki se še do danes niso zacelile.

Ko boste sprejeli resnico o svojih starših, boste najprej občutili praznino in pogrešanje. Podobno, kot bi vam nekdo umrl. Umrlo je namreč vaše prepričanje, da ste imeli dobre starše. Zgodila se vam je velika krivica. Niste imeli skrbnih in ljubečih staršev. Vsak otrok si jih brezpogojno zasluži. Zdaj je čas za žalost. Ne odganjajte je, ampak se ji prepustite, kajti na vas bo delovala zdravilno.
Žalosti bo sledilo sprijaznenje. Sprejeli boste dejstvo, da ste imeli travmatično otroštvo in da se vam je zgodila velika krivica. Vendar je vaša odločitev in odgovornost, kaj boste naredili s preostankom svojega življenja. Boste živeli po starih patoloških vzorcih in bili tudi sami slabi, zlorabljajoči starši svojim otrokom ali pa boste enkrat za vselej prekinili s tem in zaživeli po lastnem scenariju?

Okrevanje

Zelo pomaga, če napišete pismo očetu, mami in svojemu notranjemu otroku. Pri prvih dveh ni nujno, da jih oddate. Pisanje vam bo pomagalo pri predelovanju težkih čutenj. Poleg tega si boste uredili misli in slika bo postala bolj jasna.
V mislih pobožajte in potolažite deklico/dečka v sebi. Povejte mu, da ga imate radi, da ga razumete in da ga nikoli ne boste zapustili. Odpeljite se na otroško igrišče, kupite si medvedka, avtomobilček, sladkorno peno … Privoščite si nekaj, kar vas je kot otroka razveseljevalo. Ti nasveti se vam mogoče zdijo smešni, vendar pomagajo.
In kar je najpomembneje. Tudi vi boste lahko nekoč starši (če to še niste). In to dobri, ljubeči starši. Tega ste sposobni in to si zaslužite. Vi in vaši otroci.

Literatura: Susan Forward in Craig Buck. Strupeni starši (Toxic Parents). Ljubljana: Tangram, 2001

Share This