Zakrpamo luknje v srcih in dušah ljudi

Mojster pride, prinese s seboj barve in čopiče, ter se loti dela. Ob barvanju oplate čolna opazi, da je v oplati majhna luknja. Da čoln pušča. Vzel je orodje, material, ter luknjo zakrpal.

Po končanem barvanju je prišel lastnik in mu plačal za barvanje.

Čez en teden se ta isti mož oglasi pri mojstru. Izroči mu kuverto bankovcev. Mojster ga začudeno gleda in mu pravi:

“Zakaj pa to? Saj ste mi že plačali za moje delo??”

Mož pove:

“Ja res ste zelo pobarvali mojo barčico. A takrat vam nisem povedal, da čoln pušča, da ima luknjo… Sem pozabil! Vi pa ste tudi to popravili!”

Mojster pravi:

“Oh saj ni bilo nič. Sproti sem to naredil… ni nobena posebnost bila. Ni vzelo veliko časa. Res ne rabite…”

Mož ga prekine:

“Da vam povem. Dva dni zatem, ko ste pobarvali čoln, pridem domov, in čolna ni bilo na pomolčku ob hiši. Pogledal sem na morje in videl, da sta čoln vzela otroka in šla malo veslati. Takrat sem se spomnil na to, da čoln pušča. Gledal sem proti morju in bil ves obupan. A sta prišla nazaj in ko sem pogledal čoln, sem videl, da je znotraj suh, in ko sem čoln pogledal, sem videl, da je nekdo zakrpal luknjo in da čoln ne pušča več. To ste lahko bil le vi. Rešil ste mi otroka!”

Včasih lahko z majhnimi dejanji in besedami, zakrpamo luknje v srcih in dušah ljudi. Včasih je lahko zaradi naše tople besede ali malenkostnega dejanja, nekomu drugemu, ta Svet malo manj mrzel, bolj prijazen, in topel. Morda se niti ne zavedamo, da to počnemo. In ne pričakujemo plačila za to, ali nečesa tretjega.

Najboljše je, ko niti ne vemo, da je neka srčna ali duševna luknja zamašena, in da da čoln neke osebe spet lahko varno pluje, ker smo si vzeli čas za nasmeh, besedo, majhno pozornost. Tako lahko ta človek gre naprej. Pluje s svojim čolnom dalje.

Jaz to počnem… s smehom. Vici, štosi, ”zajebancijo”, in lucidnostjo, in mojim Angleško-humornim pogledom na svet. A je to komu kdaj zamašilo in zaprlo kako srčno luknjo? Ne vem. A že zavedanje, da jo je morebiti pa lahko… daje vrednost mojemu “norcadelanju”.

Ne bodite mašilo v življenju drugih ljudi. Bodite nekdo, ki bo zamašil luknjice v srcih in življenju teh ljudi. Ker verjamem, da se dobro z dobrim vrne. Ko boste vi imeli nekje razpoko v vašem čolnu, se bo od nekje pojavil nekdo, ki bo ustavil ali ustavila prodiranje vode v ta vaš življenjski čoln. Najbrž niti vedeli ne boste, kdo, kdaj, in kje.