fbpx

Nekega dne je učenec vprašal svoje duhovnega učitelja: “Mojster, vi ste uspeli razvozlati Veliko Modrost, vedno ste v stanju popolnega miru in dobrega razpoloženja. Nihče vas ne živcira, na nikogar niste jezni. Naučite me, da tudi sam postanem tak.” Duhovni učitelj mu odgovori: “Prav, naučil te bom, a za to rabiš eno vrečko in krompir.” Učenec je naredil vse, kar mu je mojster naročil. “Ko se boš na nekoga ali na nekaj razjezil, napiši ime te osebe na krompir in ga daj v vrečko,” je dejal učitelj. “Je to vse, kar moram storiti?” je zmedeno vprašal učenec. “Ne, vedno boš nosil to vrečko s seboj, kamorkoli boš šel. In vsakič, ko te bo nekdo razjezil ali užalil, boš v vrečo dodal en krompir,” je odgovoril učitelj. Učenec se je strinjal.

 

Nekaj časa je minilo, vrečka učenca pa je pridobivala na teži. Poleg tega je prvi krompir začel gniti in iz vreče se je širil neprijeten vonj. Učenec je prišel do svojega učitelja in mu rekel: “Ne morem več nositi tega bremena in smradu s seboj. Dajte mi nekaj drugega.” Na to je modri učitelj odgovoril: “Ali tudi v svoji duši nosiš nekaj drugega, ko si užaljen in jezen na druge ljudi? Ko te enkrat užalijo, ne opaziš, da je na tvojo dušo padel kamen. Sčasoma se ti kamni kopičijo. Dejanja postanejo navade, navade postanejo značaj, vse skupaj pa vodi do nemoralnega vedenja. Dal sem ti priložnost, da na to pogledaš od zunaj. Mislim, da boš drugič razmislil, ali zares rabiš še en kamen. Žalitev je namreč nekaj, kar je v tvoji glavi. Nauči se osvoboditi glavo tega smradu po gnilobi in postani resnično srečna oseba.”

Share This