p9earl1p4io95srtyw2laq1jvbp9rj (1).html

Šibek starček se je odločil, da bo živel s svojim sinom, snaho in štiriletnim vnukom.

Starčku so se tresle roke, njegov vid je postajal iz dneva v dan bolj zamegljen in njegovi koraki so bili majavi.

Družina je vedno jedla skupaj za mizo, ampak tresoče roke starega dedka in njegov slab vid so njihova druženja zelo otežili.

Z njegove žlice je vedno bolj pogosto padlo kaj na tla…

Ko je prijel za kozarec, se je pijača včasih polila po njemu…včasih po mizi ali tleh….

Sin in snaha sta postajala vsak dan bolj razdražena zaradi vsega tega nereda.

»Nekaj moremo ukreniti glede dedka,« je dejal sin.

Zadosti mi je vsega tega razlitega mleka, glasnega prežvekovanja in hrane na tleh.«

Sin in njegova žena sta zato v kotu postavila majhno mizo.

Njihov dedek je moral odslej jesti sam, ko so se oni družili in uživali ob kosilu.

Ker je dedek tu in tam poškodoval ali po nesreči razbil kakšen krožnik, so mu odtlej postregli hrano v leseni posodi.

Ko se je družina uzrla proti dedku, je imel včasih, ko je tam sedel čisto sam, solze na obrazu.

Kljub temu pa sta imela njegov sin in snaha za njega samo še pripombe.

Štiriletni vnuk pa je vse skupaj vedno spremljal v tišini.

Toda nekega večera se je zgodil nekaj ganljivega.

Oče je opazil kako se njegov 4-letni sin igra z ostanki lesa na tleh.

Prijazno ga je vprašal, kaj dela.

Sinček mu je prijazno odgovoril:

“Tebi in mami izdelujem majhno skledo, iz katere bosta jedla, ko bom jaz odrasel.”

Te besede so tako ganile njegovo mamo in očeta, da sta ostala brez besed.

Po licih so jima začele teči solze.

Med sabo nista spregovorila niti besede, a dobro sta vedela, kaj moreta storiti.

Še isti dan je prijel sin svojega očeta (dedka) za roko in ga nežno pripeljal nazaj do družinske mize.

Preostanek svojih dni je dedek vsako kosilo odslej jedel z družino. Za isto mizo.

Njegovemu sinu in snahi pa naenkrat ni bilo več mar, če mu je iz rok padla vilica, če je polil mleko ali pa je umazal namizni prt.

Bodimo pozorni na svoje besede in dejanja.

Otroci nas opazujejo in se učijo od nas.

Spoštujmo svoje starše in jih podpirajmo tudi ko so nemočni.

Share This